This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

Na podganjem srcu, izoliranem po Langendorffu, smo primerjali vpliv kalcijevega antagonista verapamila pri dveh modelih okvare srca, lokalni ishemični (podveza arterije interventricularis anterior) in splošni hipoksični (perfuzijska raztopina, nasičena z dušikom). Stopnjo in obsežnost okvar smo ocenjevali z merjenjem aktivnosti laktatne dehidrogenaze v venoznih efluentih iz srca, kontraktilnosti, frekvence utripov, EKG-ja in koronarnega pretoka. Aktivnost laktatne dehidrogenaze v efluentih nam je služila kot pokazatelj ireverzibilne okvare celic. Verapamil je pri obeh modelih okvare statistično značilno zmanjšal sproščanje laktatne dehidrogenaze iz srca, pri hipoksično okvarjenih srcih pa je tudi ugodno vplival na ponovno vzpostavitev kontraktilnosti in na zmanjšanje števila aritmij po reoksigenaciji hipoksičnih src. Hitrost sproščanja laktatne dehidrogenaze je bila v času reperfuzije oz. reoksigenacije pri ishemični in hipoksični okvari pod vplivom vera pamila statistično značilno zmanjšana. Največje vrednosti laktatne dehidrogenaze pri ishemični okvari srca v času reperfuzije so bile 6,3 ± 1,9 kat/g x ml/min ob perfuziji src z verapamilom, oz. 23,6 ± 5,4 kat/g x ml/min brez uporabe verapamila. Pri hipoksični okvari srca pa so bile največje vrednosti laktatne dehidrogenaze v času reoksigenacije 3,6 ± 0,9 kat/g x ml/min ob perfuziji z verapamilom, oz. 8,0 ± 2,4 kat/g x ml/min brez uporabe verapamila. Rezultati naših poskusov kažejo na citoprotektivno delovanje verapamila, ki je bilo izrazitejše pri poskusih z lokalno ishemijo.