This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina
Mnogo zdravil je bilo umaknjenih s trga ali pa je bila njihova raba strogo omejena zaradi pojava nepričakovanih neželenih učinkov, do katerih je prišlo šele v postmarketinški fazi. Kljub temu da so idiosinkratične reakcije (IDR) razmeroma redke (njihova incidenca je 1 na 10.000–100.000 bolnikov), so lahko življenje ogrožajoče in torej pomembno povečajo negotovost razvoja novih zdravil. Neželeni učinki tipa B, med njimi tudi IDR, lahko prizadenejo skoraj kateri koli organ, najpogostejše tarče pa so koža, jetra in krvne celice. Medtem ko nekatera zdravila povzročajo IDR, omejene na posamezen organ, druga pogosteje sprožijo IDR s prizadetostjo več organov. Klinične značilnosti kažejo, da je v poteku IDR vedno na nek način vključen imunski sistem in da obstajajo trdni dokazi, da je večina IDR povezanih s tvorbo reaktivnih presnovkov zdravil. Toda nepredvidljiva narava IDR praktično onemogoča izvedbo prospektivnih študij pri človeku, poleg tega pa obstaja le nekaj uporabnih živalskih modelov, ki služijo za mehanistične raziskave. V tem preglednem članku opisujemo predlagane molekularne mehanizme IDR, to je celično okvaro zaradi kovalentne vezave reaktivnih presnovkov zdravil na celične proteine, aktivacijo imunskega odziva bodisi posredno ob tvorbi haptensko-beljakovinskih kompleksov ali neposredno zaradi vezave zdravilnih učinkovin ali njihovih presnovkov na imunske receptorje ter vlogo t. i. nevarnostnih signalov pri tem. Poleg tega so na kratko predstavljene metode, ki se uporabljajo za oceno bioaktivacijskega potenciala novih spojin.