This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

Slika je dvodimenzionalna upodobitev trodimenzionalnega objekta. Če je nastala s fizičnim ali optičnim rezanjem, omogoča stereološko analizo, če pa je nastala s projekcijo s površja ali z raznih ravni v notranjosti objekta, dovoljuje le astereološko analizo. Stereologija je multidisciplinarna metodologija o postopkih, ki omogočajo kvantitativne ocene trodimenzionalne notranje zgradbe teles iz dvodimenzionalnih presekov skoznje. Relativne spremenljivke (gostote) so količine kake sestavine na prostorninsko enoto, absolutne (totalne) spremenljivke pa kažejo količino določene strukture v vsem proučevanem telesu; iz dveh ali več relativnih in/ali absolutnih spremenljivk lahko izračunamo izvedene spremenljivke. Pri načrtovanju stereološke analize v zgodnji fazi izdelamo hierarhični model in za vsako sestavino določimo referenčni prostor. Z vzorčenjem iz vse populacije možnih polj izberemo vzorec določenega števila polj, ki je reprezentativen za vso populacijo. Pri anizotropnih objektih, katerih sestavine so urejene v prednostni smeri, so potrebni posebni postopki. Testni sistemi so merski instrumenti za ročno stereološko analizo; pred uporabo jih moramo umeriti (kalibrirati) za določen objektiv. Merske metode (testi) morajo biti ustrezno natančne in gospodarne. Stereološko analizo olajšajo polavtomatske (optomanualne) ali avtomatske naprave. Pomembno je poznati vire napak pri stereološkem delu. Astereologija pa je metodologija za semikvantitativno analizo slik, nastalih na neravnem površju, ki ne dovoljuje interpretacije v trodimenzionalnem prostoru. Kvantitativna analiza slike ter stereološke in astereološke metode se uporabljajo predvsem v normalni in patološki histologiji, vedno bolj pa prodirajo tudi v kliniko, zlasti v radiološko diagnostiko. Omogočajo natančen in kvantificiran vpogled v notranjo zgradbo organizma in njegovih delov, računanje korelacij z biokemičnimi in fiziološkimi podatki ter matematično-statistična sklepanja.