Izvleček: This post is also available in:
English (Angleščina) 
Slovenščina
Parkinsonova bolezen je počasi napredujoča, degenerativna bolezen dopaminskih nevronov črne substance neznanega vzroka. Glavna patomorfološka osnova te bolezni je propadanje dopaminskih nevronov v kompaktni črni substanci, kar povzroči pomanjkanje nevrotransmitorja dopamina v striatumu. Klinična slika Parkinsonove bolezni je akinetično-rigidni sindrom, katerega glavni znaki so tremor, rigidnost, bradikineza in motnje ravnotežja. Moteno ravnotežje močno vpliva na kakovost življenja bolnikov s Parkinsonovo boleznijo, hkrati pa nanj z zdravili lahko le malo vplivamo.
Moteno vzdrževanje ravnotežja je lahko poleg Parkinsonove bolezni tudi posledica bolezni ravnotežnega sistema, malih možganov, sladkorne bolezni, delovanja različnih zdravil in visoke starosti. Namen prvega dela naše naloge je bil izmeriti vzdrževanje ravnotežja med mirno stojo pri zdravih mlajših in starejših preiskovancih, da bi ugotovili, v kolikšni meri starost vpliva na vzdrževanje ravnotežja. V drugem delu naše naloge pa smo nameravali izmeriti vzdrževanje ravnotežja med mirno stojo pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo pred in po vnosu dopaminskega agonista apomorfina, da bi ugotovili, v kolikšni meri to zdravilo popravi moteno vzdrževanje ravnotežja.
V nalogi smo merili vzdrževanje ravnotežja med mirno stojo in ocenjevali splošno motorično stanje pri zdravih prostovoljcih ter pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo pred in po vnosu apomorfina, da bi preverili naslednji dve hipotezi. 1. Pri zdravih osebah (starih od 23 do 61 let) starost ne vpliva pomembno na močnostni spekter nihanja telesa med mirno stojo. 2. Dopaminski agonist apomorfin pri bolniku s Parkinsonovo boleznijo pomembno spremeni močnostni spekter nihanja telesa med mirno stojo.
Raziskavo smo zasnovali kot prospektivno študijo na ljudeh. Glede na prisotnost Parkinsonove bolezni in starost smo preiskovance razdelili v tri skupine: A) skupina zdravih preiskovancev s povprečno starostjo 23,2 let; B) skupina zdravih preiskovancev s povprečno starostjo 61,5 let in C) skupina bolnikov s Parkinsonovo boleznijo s povprečno starostjo 62 let. Uravnavanje ravnotežja med mirno stojo smo merili s stabilometrijo, splošno motorično stanje preiskovancev pa smo ocenjevali z motoričnim delom usmerjene klinične nevrološke preiskave za bolnike s Parkinsonovo boleznijo (mUPDRS). Pri zdravih preiskovancih smo enkrat opravili mUPDRS in tri zaporedne stabilometrične meritve. Pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo smo opravili mUPDRS in stabilometrične meritve pred in po vnosu odmerka apomorfina.
Rezultate mUPDRS smo med zdravimi preiskovanci primerjali z neparnim, med bolniki s Parkinsonovo boleznijo pa s parnim Wilcoxonovim testom. Iz krivulj stabilometričnih meritev smo izračunali močnostni spekter nihanja v sagitalni in lateralni smeri kot povprečno vrednost treh zaporednih meritev. Močnostne spektre nihanja smo med zdravimi preiskovanci primerjali z neparnim, med bolniki s Parkinsonovo boleznijo pa s parnim Wilcoxonovim testom.
Med skupinama zdravih prostovoljcev nismo ugotovili statistično značilnih razlik v rezultatih mUPDRS, obe skupini zdravih prostovoljcev pa sta imeli statistično značilno manjši rezultat mUPDRS od skupine bolnikov s Parkinsonovo boleznijo tako v stanju izklopa, kot v stanju vklopa (p <0,01; neparni Wilcoxonov test). Med skupinama zdravih prostovoljcev tudi nismo ugotovili statistično značilnih razlik v močnostnem spektru nihanja v sagitalni in lateralni smeri. Bolniki s Parkinsonovo boleznijo so imeli statistično značilno manjši rezultat mUPDRS v stanju vklopa, kot v stanju izklopa (p <0,01; parni Wilcoxonov test). V tej skupini smo ugotovili tudi statistično značilne razlike v močnostnem spektru nihanja v sagitalni smeri med stanjem izklopa in vklopa. Vnos apomorfina je statistično značilno povečal povprečno amplitudo frekvenčnega razreda 0,6−1 Hz (p < 0,01; parni Wilcoxonov test) in zmanjšal povprečno amplitudo frekvenčnega razreda 0,2−0,6Hz (p <0,05). Vnos apomorfina pa ni povzročil statistično značilne spremembe močnostnega spektra nihanja bolnikov s Parkinsonovo boleznijo v lateralni smeri.
Z rezultati raziskave smo potrdili našo prvo hipotezo, saj smo dokazali, da pri zdravih osebah (starih od 23 do 61 let) starost ne vpliva pomembno na močnostni spekter nihanja telesa med mirno stojo. Delno smo potrdili tudi drugo hipotezo, saj je dopaminski agonist apomor- fin pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo pomembno spremenil močnostni spekter nihanja telesa v sagitalni smeri med mirno stojo, ni pa imel pomembnega vpliva na močnostni spekter nihanja v lateralni smeri. Iz tega lahko sklepamo, da apomorfin pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo ublaži znake te bolezni, med njimi tudi motnjo uravnavanja ravnotežja. Pri teh bolnikih so motnje uravnavanja ravnotežja torej tudi dopaminergično pogojene in zato dostopne zdravljenju z dopaminskimi agonisti (npr. apomorfinom). Z našo raziskavo smo tudi dokazali, da je stabilometrija učinkovita metoda za merjenje vpliva apomorfina na motnjo vzdrževanja ravnotežja pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo.
NOVICE
PUBLIKACIJE
PRODAJA
NAROČI SE!
Prenos PDF >>
