This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

V preglednem članku so opisani vplivi insulina na krvni tlak, presnovo maščob in beljakovin, na telesno težo ter na delovanje celičnih prenašalnih mehanizmov za natrij in kalcij. Orisana je hipoteza, ki pravi, da je neodzivnost (rezistenca, neobčutljivost) na insulin vpletena v patogenezo esencialne hipertenzije. Neodzivnost celice na insulin povzroča motnjo pri vstopanju glukoze v celice. Zato krvni sladkor poraste, kar predstavlja dražljaj beta celicam pankreasa, ki pričnejo izločati več insulina. Hitrost vstopanja glukoze v celice se sicer normalizira, ima pa insulin še druge učinke, ki so ob visoki koncentraciji škodljivi. Insulin namreč pojača reabsorpcijo natrija in vode v ledvičnih tubulih, zmanjša koncentracijo magnezija v celicah, povečuje tonus simpatikusa in pospešuje rast gladkomišičnih celic stene žilja in srčnomišičnih celic. Vsi našteti vplivi hiperinsulinemije naj bi vodili v hipertenzijo. Če celice postanejo neodzivne na insulin, pa ni moten samo transport glukoze v celico, ampak tudi izstopanje kalcija iz celice. Zato koncentracija kalcija v celici poraste. Nekateri celo domnevajo, da je ta neposredna posledica neodzivnosti na insulin bolj pomembna za nastanek hipertenzije, kot pa hiperinsulinemija sama. Neodzivnosti na insulin je sicer mogoče pripisati patogenetično vlogo pri nastanku hipertenzije, prekomerne telesne teže, sladkorne bolezni tipa 2 ter hiperlipemije. Mogoče pa je tudi, da imajo vse te bolezni neko skupno patogenetsko osnovo (prirojeno ali pridobljeno) in je neodzivnost celice na insulin le ena izmed njenih posledic.