SI | EN

DOMOV
UREDNIŠTVO
NAVODILA SODELAVCEM
KONTAKT
TRENUTNA ŠTEVILKA
ARHIV ŠTEVILK
Anatomija
Anesteziologija
Biofizika
Biokemija
Biologija celice
Biomedicinska informatika
Dentalna medicina
Dermatovenerologija
Družinska medicina
Farmakologija in eksperimentalna toksikologija
Fizikalna in rehabilitacijska medicina
Fiziologija
Ginekologija in porodništvo
Higiena
Histologija z embriologijo
Humana genetika
Infekcijske bolezni
Interna medicina
Kirurgija
Klinični primeri
Medicina dela
Medicinska deontologija s filozofijo
Medicinska psihologija
Mikrobiologija in imunologija
Nevrologija
Nujna medicinska pomoč
Oftalmologija
Onkologija
Ortopedija
Otorinolaringologija
Patologija
Patološka fiziologija
Pediatrija
Psihiatrija
Radiologija
Socialna medicina
Sodna medicina
Toksikologija
Zgodovina medicine
Raziskovalne naloge
Klinična raziskovalna naloga
Predklinična raziskovalna naloga
Sponzorirani članki

Primerjava preddvorno-prekatne in sinhrone prekatne elektrostimulacije srca pri bolnikih s stalnimi srčnimi spodbujevalniki

Izvleček:

Sinhrona prekatna stimulacija (VDD) je alternativa sekvenčno preddvorno-prekatni stimu­laciji (DDD) pri bolnikih s preddvorno-prekatnim blokom in normalno funkcijo sinusnega vozla. Pri spodbujevalnikih tipa VDD in DDD smo primerjali zaznavanje preddvorov, prag prekatne stimulacije, preddvorno-prekatno usklajenost ter impedanco stimulacije in kako­vost življenja. Preveriti smo želeli tudi hipotezo, da med spodbujevalniki tipa VDD in DDD obstajajo razlike, ki so pomembne glede zanesljivosti elektrostimulacije in hemodinamske učin­kovitosti. V pregledno raziskavo smo vključili 96 preiskovancev, ki so jim leta 2000 vsadili srčni spodbujevalnik tipa VDD ali DDD. Rezultate smo statistično obdelali s Študentovim testom t za neodvisne vzorce ali testom t za dva neodvisna vzorca po Mann-Whitneyju. Zaznavanje v preddvoru je bilo ob vsaditvi pri tipu VDD statistično značilno nižje kot pri tipu DDD (p < 0,001). Enako razmerje smo ugotovili tudi ob kontroli. Prag prekatne stimulacije je bil ob vsaditvi pri tipu VDD statistično značilno nižji kot pri tipu DDD (p < 0,02). Ob kontroli med pragom stimulacije pri tipu VDD in DDD ni bilo statistične razlike (p = 0,49). Pri tipu VDD je bila preddvorno-prekatna usklajenost statistično značilno nižja kot pri tipu DDD (p < 0,001). Razlika v vrednostih impedance ob vsaditvi in ob kontroli je bila pri tipu VDD značilno nižja od enake razlike pri tipu DDD (p < 0,001). Kakovost življenja je bila pri prei­skovancih s spodbujevalnikom tipa VDD praktično enaka kot pri tipu DDD (p = 0,96). Lahko zaključimo, da je VDD-stimulacija sicer zanesljiva in varna, vendar hemodinamsko manj ugod­na kot DDD.

Avtorji: David Žižek, Luka Lipar, Igor Zupan, Tone Gabrijelčič

Ključne besede: srce vzpodbujanje, vzpodbujevainik, elektrokardiografija, zaznava, električna impedanca

Citiranje: Med Razgl. 2004; 43: 19–31.


 
Društvo Medicinski razgledi
Korytkova ulica 2
1000 Ljubljana
E [email protected]
T (01) 524 23 56
F (01) 543 70 11


Uradne ure:
PON ni uradnih ur
TOR 7.00 - 8.00
SRE ni uradnih ur
ČET 14.00 - 15.00
PET ni uradnih ur

TRR SI56 0201 4005 0652 588
SI64004643
1203401
Pogoji poslovanja spletne trgovine
Facebook
Twitter
LinkedIn
Google+
Podporniki