This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

Primarni srčni zastoj je najpogostejši vzrok nenadne naravne smrti pri odraslih. Ishemija mož­ganov med zastojem in reperfuzijska poškodba po oživljanju sta pogosto vir trajne nevrološke prizadetosti preživelih. Nadzorovana podhladitev nezavestnih bolnikov po oživljanju odpi­ra možnost učinkovitega vzročnega preprečevanja nevrološke okvare. Na CIIM je v rutinski uporabi od začetka leta 2004. V raziskavo smo vključili bolnike, ki so se od 1. 1. 2001 do 29. 4. 2005 zdravili na CIIM po primarnem srčnem zastoju in so ustrezali kriterijem za zdravljenje z nadzorovano podhla­ditvijo. Testno skupino so sestavljali hlajeni bolniki, kontrolno skupino pa nehlajeni bolniki (iz obdobja pred uvedbo hlajenja). Skupini smo primerjali glede na preživetje, nevrološki izid zdravljenja, pojavnost zaple­tov in hitrost nevrološkega okrevanja. V raziskavo smo vključili 123 bolnikov, 49 hlajenih in 74 nehlajenih. Skupini sta primerljivi po temeljnih značilnostih bolnikov in po načinu zdravljenja (z izjemo hlajenja). Pol leta po srčnem zastoju je bilo živih 59,2 % hlajenih in 40 % nehlajenih bolnikov (p = 0,043). Nevro­loški izid zdravljenja je bil pol leta po srčnem zastoju ocenjen kot uspešen pri 51 % hlajenih in 30 % nehlajenih bolnikov (p = 0,022). Skupini se nista statistično razlikovali glede na zaple­te zdravljenja. Pri bolnikih, ki so nevrološko okrevali, je bil čas do povrnitve odzivnosti krajši od tri dni pri 79 % nehlajenih in 53 % hlajenih (p = 0,03). Čas do smiselnega kontakta je bil krajši od tri dni pri 72 % nehlajenih in 23 % hlajenih bolnikov (p = 0,001). Nadzorovana podhladitev izboljšuje preživetje in nevrološki izid, ob tem pa ne poveča pojavnosti zapletov pri bolnikih po primarnem srčnem zastoju, zdravljenih na CIIM. Pri bol­nikih, ki se jim stanje zavesti izboljša, je nevrološko okrevanje počasnejše, če so zdravljeni z nadzorovano podhladitvijo.