Etiologija, diagnostika in klinični pomen aloimunizacij na eritrocitne antigene

Eritrocitna aloprotitelesa nastanejo ob stiku s tujimi eritrocitnimi antigeni (po prejetju
transfuzije, po presaditvi organov, med nosečnostjo), lahko pa nastanejo tudi brez jasnega
predhodnega imunskega dražljaja. V tem primeru govorimo o t. i. naravno prisotnih protitelesih.
Na nastanek aloimunizacije vpliva mnogo dejavnikov. Med najpomembnejšimi
so genetski dejavniki (npr. fenotip humanih levkocitnih antigenov prejemnika), vplivi
okolja (npr. način priprave krvnih komponent), trajanje stika s tujim antigenom, imunogenost
eritrocitnih antigenov, stopnja neskladnosti med prejemnikom in dajalcem oz.
nosečnico in plodom, imunski status ter pridružena obolenja pri prejemniku. Eritrocitna
protitelesa lahko povzročijo hemolitično transfuzijsko reakcijo pri prejemniku transfuzije
ter hemolitično bolezen ploda in novorojenčka. Dodatni zapleti so težave pri zagotavljanju
skladnih enot eritrocitov, podaljšanje časa predtransfuzijskega testiranja in posledični zamik
pri sproščanju krvi ter višji finančni stroški obravnave bolnika. Zakonodaja opredeljuje presejalno
testiranje na prisotnost eritrocitnih protiteles pri nosečnicah, prejemnikih transfuzije
in krvodajalcih. Objav statističnih podatkov o incidenci aloimunizacij za Slovenijo
ni. Groba ocena je, da ima 1–1,5 % bolnikov prisotna aloimuna protitelesa, kar je primerljivo
z nekaterimi tujimi raziskavami. Aloimunizacija med krvodajalci je po naših ocenah še
redkejša (< 0,001%).