Arhiv številk » 2025 » 1 »

Nevroendokrine neoplazme so skupina redkih in raznolikih neoplazem. Čeprav lahko nastanejo
v različnih tkivih, več kot polovica vseh primerov izhaja iz gastroenteropankreatičnega
sistema, ki je največji nevroendokrini sistem v človeškem telesu. V zadnjem desetletju
se je zaradi boljšega razumevanja teh neoplazem pomembno spremenila tudi njihova klasifikacija,
ki jih danes deli na dobro diferencirane nevroendokrine tumorje in slabo diferencirane
karcinome. Nevroendokrine … Preberite več >>

Kožni melanom predstavlja izredno nevarno obliko kožnega raka. Še posebej, ko je ugotovljen v napredovalih stopnjah razvoja, so možnosti učinkovitega zdravljenja omejene. Novosti na področju zdravljenja napredovalega kožnega melanoma izkoriščajo lastnost teh tumorjev, da vzbudijo imunski sistem. Adoptivno celično zdravljenje s tumor infiltrirajočimi limfociti je oblika posamezniku prilagojene imunoterapije, ki izrablja sposobnost človeškega imunskega sistema za boj proti raku. Zdravljenje … Preberite več >>

Terapija z limfociti T, gensko spremenjenimi s himernimi antigenskimi receptorji, je podvrsta imunoterapije, natančneje adoptivne T-celične terapije, ki se je razvila z namenom tarčnega in specifičnega uničenja rakavih celic. V prispevku predstavljamo pregled strukture, delovanja in izdelave CAR-T, trenutne rezultate zdravljenja s CAR-T pri nekaterih hematoloških rakih in solidnih tumorjih, najpogostejše stranske učinke in osnove odpornosti na zdravljenje s CAR-T.… Preberite več >>

Stereotaktična radioterapija telesa je visoko natančna, neinvazivna in slikovno vodena oblika hipofrakcionirane radioterapije, pri kateri tumorsko tkivo obsevamo z visokimi dozami v nizkem številu obsevalnih odmerkov ali frakcij (1–8). Če je odmerek le en, stereotaktično radioterapijo telesa imenujemo tudi stereotaktična radiokirurgija. Klinična uporaba in indikacije za stereotaktično obsevanje so se v zadnjih dveh desetletjih močno povečale. Stereotaktična radioterapija telesa je … Preberite več >>

Stereotaktična radioterapija telesa je radioterapevtska metoda, ki omogoča natančno izsevanje visokega obsevalnega odmerka v nizkem številu frakcij na majhno prostornino tarčnega tkiva, ob čemer je prizadetost okolnega tkiva čim manjša. V zadnjih letih se stereotaktična radioterapija preizkuša kot metoda neinvazivnega zdravljenja življenjsko nevarnih aritmij, neodzivnih na uveljavljene načine zdravljenja (refraktarnih), kar imenujemo stereotaktična radioterapija aritmij (angl. stereotactic arrythmia radioablation, … Preberite več >>

Radioterapija je zdravljenje bolezni z ionizirajočim sevanjem, ki povzroči okvaro genetskega zapisa celice in s tem onemogoči njeno delitev. V procesu zdravljenja raka jo lahko uporabljamo samostojno ali v kombinaciji z drugimi načini zdravljenja. Prednost obsevanja s protoni pred konvencionalnim obsevanjem z žarki X ali elektroni je v ugodnejši dozni porazdelitvi in večji radiobiološki učinkovitosti, kar se kaže v manjši … Preberite več >>

Pljučni rak kljub novim načinom zdravljenja po umrljivosti ostaja na prvem mestu med
vsemi raki, prav tako je petletno preživetje le okoli 20 %. Podatki raziskav kažejo, da lahko
presejanje pljučnega raka pomembno zniža umrljivost za pljučnim rakom pri kadilcih, saj
omogoča odkrivanje pljučnega raka v zgodnjih stadijih. Na osnovi rezultatov raziskav je bilo objavljeno priporočilo Sveta Evropske unije, ki … Preberite več >>

Paraneoplastični sindromi so redki klinični sindromi, ki nastanejo kot posledica sistemskih učinkov tumorjev. Nastanejo po dveh glavnih mehanizmih: neimunološki in imunološki mehanizmi. Neimunološki mehanizmi so povezani s tumorskim izločanjem hormonov, funkcionalno aktivnih peptidov ali citokinov, imunološki mehanizmi pa so posledica navzkrižnih reakcij protiteles med tumorskimi in normalnimi tkivi. Prizadeti so lahko različni organi in organski sistemi. Skladno s tem je … Preberite več >>

Cilj onkološkega zdravljenja je čim učinkoviteje uničiti tumorske celice in pri tem povzročiti čim manj neželenih učinkov na zdrava tkiva in organe. To je mogoče doseči le s strategijo, ki vključuje tarčno zdravljenje, še posebej, če so tarče v tumorju drugačne kot v normalnih zdravih tkivih. Konjugati tarčnega protitelesa in zdravila imajo preko povezovalnega člena vezano zdravilo (kemoterapevtik). Tak konjugat … Preberite več >>

Radioterapija in sistemska terapija sta skupaj s kirurgijo osnovna načina zdravljenja v onkologiji. Največkrat ju uporabljamo zaporedno, lahko pa ju kombiniramo in s sočasnim zdravljenjem dosežemo boljši učinek na tumor, kot bi ga dosegli, če bi zdravili zaporedno. Pri kombiniranem zdravljenju so toksični učinki lahko izrazitejši, kar je najpogostejša ovira za sočasno zdravljenje. Sistemsko terapijo delimo na kemoterapijo, imunoterapijo in … Preberite več >>

Sodobno zdravljenje in spremljajoča obravnava, ki bolnikom z rakom podaljša življenje in/ali kakovost njihovega življenja, ne bi bila možna brez kliničnega raziskovanja. Vir novih spoznanj v onkologiji je, podobno kot tudi v drugih medicinskih vedah, klinično preskušanje (angl. clinical trials), v okviru katerega poteka preskušanje novih oblik zdravljenja, in opazovalne klinične raziskave. Klinične raziskave je treba skrbno načrtovati in … Preberite več >>

Razvoj raka je stopenjski proces, njegov temelj pa predstavljajo spremembe v genetskem zapisu in izražanju genov. Te spremembe je mogoče opredeliti z genetskimi ali laboratorijskimi biokemijskimi metodami in jih uporabiti kot označevalce maligne bolezni. Tumorski označevalci nakazujejo prisotnost, nekateri pa tudi aktivnost tumorja. Ob njihovem odkritju sredi prejšnjega stoletja so predvidevali, da jih bo mogoče uporabiti predvsem za zgodnje odkrivanje … Preberite več >>

Solitarne zasevke raka v nadledvični žlezi odkrijemo pri tretjini ali več bolnikov z rakom
in so pogosto znak sistemsko napredovale bolezni. Najpogosteje so to zasevki pljučnega
raka, raka ledvice, debelega črevesa, dojk in melanoma. Sodobno sistemsko zdravljenje
pogosto omogoča učinkovito zdravljenje bolnikov s solitarnim zasevkom nadledvične žleze,
v izbranih primerih pa lahko preživetje učinkovito podaljšamo tudi s kirurško odstranitvijo žleze. … Preberite več >>

Čeprav predstavlja kirurška onkologija že od nekdaj temelj zdravljenja solidnih rakov, je napredek v dopolnilnem onkološkem zdravljenju omogočil deeskalacijo kirurškega zdravljenja, kar pomeni manj agresivne oblike zdravljenja ob enakem oz. pogosto celo boljšem izidu bolezni. Potrebna agresivnost kirurškega zdravljenja je namreč odvisna od prepleta bioloških značilnosti raka in učinkovitosti dopolnilnih metod zdravljenja (obsevanja in sistemskega zdravljenja). V tem prispevku navajamo … Preberite več >>

Ionizirajoče sevanje se uporablja za zdravljenje raka. Temelji na glavnem učinku ionizirajočega sevanja, poškodbi molekule DNA in posledičnem odmrtju obsevane celice. Poleg poškodb DNA povzroča tudi druge znotrajcelične poškodbe makromolekul. Glavna razlika med zdravim in rakastim tkivom je boljša sposobnost zdravih celic v popravljanju znotrajceličnih poškodb. Obsevanje se izvaja v dnevnih odmerkih – frakcijah, kar omogoči zdravemu tkivu, da lahko … Preberite več >>

Vloga perkutanih posegov se je v zadnjem desetletju povečala predvsem zaradi tehnološkega razvoja aparatur za slikovni nadzor in sodobne materialne opreme, kar je bistveno prispevalo k varnejšemu, natančnejšemu in učinkovitejšemu izvajanju posegov na mišično-kostnem sistemu. Perkutane diagnostične posege izvajamo predvsem za etiološko opredelitev kostnih ali mehkotkivnih patoloških sprememb. Najpomembnejši diagnostični minimalno invazivni poseg je perkutana biopsija kostnih in mehkotkivnih struktur, … Preberite več >>