Fibromialgija

Fibromialgija je kronični bolečinski mišično-skeletni sindrom, za katerega je značilna razpršena
bolečina, ki jo spremljajo številne pridružene težave. Uvrščamo jo med nociplastično
vrsto bolečine. Ocenjuje se, da ima fibromialgijo 2–8 % svetovnega prebivalstva.
Ženske obolevajo trikrat pogosteje kot moški. Pojavi se lahko v vseh starostnih obdobjih,
najpogosteje pa med 20. in 55. letom starosti. Jasnega vzročnega dejavnika ne poznamo,
znani pa so nekateri dejavniki tveganja, med katerimi ima najpomembnejšo vlogo
kronični stres. V zadnjih letih so patogenezo fibromialgije povezali z vnetnimi, imunskimi,
nevrološkimi, endokrinimi, genetskimi in s psihosocialnimi dejavniki. Zunanji dejavniki
tveganja so prekomerni telesni napor, okužbe, poškodbe vratne hrbtenice ali prsnega
koša, dolgotrajen nočni hrup, opustitev kortikosteroidov in nekatere psihične motnje.
Bolečina je najpogostejši simptom fibromialgije in je kronična, izrazita, različnih kakovosti
(pekoča, ostra, krčevita) in razpršena na različne dele telesa. Od ostalih simptomov
so značilni še utrujenost, nespečnost, jutranja okorelost, glavoboli, motnje spomina in
koncentracije, težave s sečili in prebavili, alergijski pojavi in preobčutljivost ter anksioznost.
Znano je, da pri fibromialgiji nastane čezmerna vzdraženost perifernega in centralnega
živčevja. Zaradi znižanega bolečinskega praga se pojavita hiperalgezija in alodinija. Pri
diagnostiki nam je v pomoč vprašalnik za paciente, ki je narejen na osnovi diagnostičnih
meril Ameriškega združenja za revmatologijo iz leta 2016. Fibromialgija je potrjena, če
je bolečina prisotna vsaj tri mesece v vsaj štirih od petih telesnih regij. V zadnjih letih
so za diagnostiko fibromialgije razvili več pristopov, vključno z analizo genetskih, epigenetskih
in seroloških bioloških označevalcev. Specifične terapije ni, zdravljenje je usmerjeno
k lajšanju bolečine. Potreben je celostni pristop, ki vključuje farmakološke in
nefarmakološke načine zdravljenja.