This post is also available in: Slovenščina

O kronični bolečini govorimo, ko bolečina traja dlje od običajnega časa celjenja za določeno
poškodbo oz. več kot tri mesece. Glavni patofiziološki dejavniki pri prehodu akutne
bolečine v kronično (kronifikaciji) so osrednja senzitizacija, spremenjeno uravnavanje
bolečine, glialna aktivacija in nevroimunska signalizacija. Pri zdravljenju kronične bolečine
moramo upoštevati biopsihosocialni model bolečine, kjer vse tri sestavine (biološka,
psihološka in socialna) enakovredno pripomorejo k nastanku bolečinske izkušnje.
Uporabljamo pristop brez uporabe zdravil, neopioidne analgetike in le izjemoma čim manjše
odmerke opioidov, za čim krajši čas. Pri zdravljenju kronične bolečine želimo čim bolj
in čim dlje ohraniti funkcionalnost bolnikov. Cilj zdravljenja kronične bolečine ni, da so
bolniki brez bolečine oz. da ima ta na vizualni analogni lestvici vrednost < 3, temveč da
lahko bolniki to bolečino še prenašajo. Zelo pomembna je poučenost bolnika glede načina
življenja z znosno bolečino. Zdravljenje kronične bolečine mora biti vzročno, če je to
le možno (z vključitvijo psihične in socialne sestavine bolečine), z zdravljenjem spremljajočih
bolezni, z večstopenjskim (večmodalnim) in večdisciplinarnim pristopom.