Sladkorna bolezen tipa 2 – vloga genetskih polimorfizmov pri odzivu na zdravljenje z zaviralci natrij-glukoznega koprenašalca 2 ter agonisti receptorja za glukagonu podobni peptid 1

Razvoj sladkorne bolezni tipa 2 je etiopatogenetsko povezan z okoljskimi dejavniki, poleg
tega pa je močno genetsko pogojen. Bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2 zdravimo z nefarmakološkimi
in farmakološkimi ukrepi, pri čemer so se v zadnjih desetletjih v klinični
rabi pojavile nove skupine antihiperglikemičnih zdravil. Agonisti receptorja za glukagonu
podobni peptid 1 (angl. glucagon-like peptide-1 receptor, GLP-1R) so novejša zdravila, ki
delujejo kot od glukoze odvisni sekretagogi inzulina, poleg tega pa učinkujejo tudi na
prebavni in živčni sistem ter s tem izboljšajo glikemijo in znižajo telesno maso. Zaviralci
natrij-glukoznega koprenašalca 2 (angl. sodium-glucose cotransporter 2, SGLT2) so prav tako
pomemben razred novejših antihiperglikemikov, ki imajo zaradi zaviranja resorpcije glukoze
v proksimalnih tubulih ledvic in posledične glukozurije ugoden učinek na homeostazo
glukoze, krvni tlak in pojavnost srčno-žilnih bolezni. Znano je, da k interindividualnim
razlikam v odzivu na zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 prispevajo tudi genetski dejavniki.
V genu za GLP-1R (GLP-1R) in v genu za SGLT2 (SLC5A2) so opisani polimorfizmi
posameznega nukleotida, ki vplivajo na razvoj sladkorne bolezni tipa 2 in njenih poznih
zapletov, z njimi pa je povezan tudi odziv bolnikov na zdravljenje z agonisti GLP-1R in
zaviralci SGLT2. Vloga polimorfizmov GLP-1R in SLC5A2 pri zdravljenju sladkorne bolezni
tipa 2 z zdravili, ki tarčno delujejo na beljakovini omenjenih genov, je slabo poznana.
V prispevku predstavljamo obstoječe raziskave o vplivu polimorfizmov omenjenih
genov na odziv na zdravljenje.