Ultrazvok pljuč pri novorojenčku
Opredelitev vzroka dihalne stiske pri novorojenčku je pogosta diagnostična težava, pri
kateri si lahko pomagamo z UZ pljuč, ki pa je zaradi odboja UZ-valov na stiku med tekočino
in zrakom še do leta 2008 veljal za neprimerno slikovno metodo. Z UZ pljuč pogosto
ne prikažemo neposredno pljučnega parenhima (kot npr. pri RTG ali CT prsnih organov),
temveč si pri diagnozi pljučne patologije običajno pomagamo z analizo UZ-artefaktov.
Pridobljene slike pogosto niso patognomonične za določeno bolezen, saj jih lahko vidimo
pri različnih fizioloških in patoloških stanjih, vendar prisotnost različnih UZ-znakov
skupaj s klinično sliko v večini primerov omogoča natančno diagnozo. UZ pljuč pri novorojenčku
najpogosteje uporabljamo pri diagnostiki sindroma dihalne stiske novorojenčka,
sindroma aspiracije mekonija, pnevmotoraksa in prehodne tahipneje novorojenčka. UZ
pljuč je varna, natančna in zanesljiva metoda. Je neionizirajoča, saj ne uporablja sevanja,
sorazmerno enostavna za izvedbo in učenje, poceni, relativno hitra, možno jo je uporabiti
neposredno ob bolniku (na oddelku, kjer leži), rezultati pa so na voljo takoj. Usmerja
zdravljenje in nadaljnje diagnostične postopke in omogoča opazovanje odzivov na naše
ukrepe. Pomanjkljivost UZ pljuč je prepoznava le tistih sprememb, ki dosežejo površino pljuč
oz. plevro. UZ pljuč bo sčasoma najverjetneje postal prva slikovna metoda v procesu diagnostike
in zdravljenja novorojenčka z dihalno stisko, njegovo natančnost in primerljivost
med bolniki pa bodo v prihodnosti še izboljšale standardizirane lestvice in točkovniki.