Infuzijske raztopine: fiziološke osnove, klinična uporaba in pomen ohranjanja euvolemije

Infuzijske tekočine delimo na kristaloidne in koloidne raztopine. Uporabljajo se za hitro nadomeščanje telesnih tekočin. Kristaloidne raztopine, ki vsebujejo elektrolite in nizkomolekularne ogljikove hidrate, se hitro porazdelijo v zunajcelični prostor. Izločajo se skozi ledvice. Klinično pomembne kristaloidne raztopine vključujejo izotonične uravnotežene raztopine, fiziološko raztopino in Ringerjev laktat. Povzročijo lahko acidozo, zlasti če ne vsebujejo anionskih pufrov. Koloidne raztopine vsebujejo visokomolekularne snovi, ki povečajo onkotski tlak in zadržujejo tekočine v krvnem obtoku. Uporabljajo se predvsem za nadomeščanje plazme pri večjih krvavitvah, saj ostajajo v znotrajžilnem prostoru dlje časa kot kristaloidne raztopine. Del koloidnih molekul lahko prehaja v zunajcelični prostor, kar zmanjšuje njihov dejanski volumski učinek. Uporaba nekaterih koloidov, npr. hidroksietilenskega škroba, je povezana z večjim tveganjem za ledvično odpoved, zato je potrebna previdnost. Pri izbiri infuzijske tekočine je pomembno upoštevati prednosti in slabosti obeh vrst, klinično stanje bolnika ter prisotnost spremljajočih bolezni. Vzdrževanje euvolemije je ključno za zagotavljanje ustrezne prekrvitve organov. Poškodba endotelija in glikokaliksa lahko vodi v povečano kapilarno prepustnost in zmanjša učinkovitost infuzijskega zdravljenja. V Sloveniji trenutno še nimamo enotnih nacionalnih smernic za področje infuzijskega zdravljenja, zato upoštevamo smernice, sprejete na evropskem nivoju.