Dermatološke manifestacije hipereozinofilnega sindroma

Hipereozinofilni sindrom sestavlja skupina redkih in heterogenih motenj, za katere so zna­čilni eozinofilija periferne krvi (1,5 x 10⁹/L najmanj 6 mesecev), dokazana prizadetost organa in izključenost drugih vzrokov eozinofilije, kot so: alergija, okužba s paraziti in maligna bolezen. Hipereozinofilni sindrom se lahko kaže z različnimi kožnimi spremembami. Med potekom bolezni ima več kot 50 % bolnikov srbeče eritematozne makule, papule, plake, urtike, vozli­če in druge kožne spremembe. Diagnoza hipereozinofilnega sindroma je lahko zakasnela ali spregledana, če ne upoštevamo njene povezave s kožnimi spremembami. Eozinofilci so v zdra­vih tkivih prisotni izjemno selektivno. V zdravi koži ne najdemo ne infiltracije in ne degranulacije eozinofilcev. Cilji zdravljenja bolnikov s hipereozinofilnim sindromom so: lajšanje simptomov, izboljšanje delovanja organov, vzdrževanje števila eozinofilcev v periferni krvi 1000–2000/mL in zmanjšanje neželenih učinkov na najnižjo možno raven.