This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

Dezmosomi so najstabilnejša vrsta medceličnih stikov. Prevladujejo v tkivih, podvrženih mehan­skim obremenitvam, kot so epiteliji in srčna mišica. Dezmosom sestavljata dve simetrični dezmosomski polovici, ki ju gradita transmembranski del za povezovanje med celicami in citosolna plakna regija, kamor se pritrjajo intermediarni filamenti. Mehanska obremenitev tkiv v določeni točki se po intermediarnih filamentih sosednjih celic prerazporedi na večjo površino tako, da zmanjša nevarnost poškodbe tkiva. Sposobnost prilagajanja dezmosomov različnim mehanskim in fiziološkim zahtevam celic kaže, da so poleg stabilnosti to tudi prilagodljive celične strukture. Na sestavljanje in ločevanje dezmosomske povezave vplivajo spremembe zunajcelične koncentracije Ca²+, fosforilacije dezmosomskih proteinov in encimi, ki proteolitsko cepijo dezmosomske proteine. Po prekinitvi dezmosomskih polovic dezmosomski proteini potujejo v lizosome oz. nelizosomske predelke. Novi dezmosomi se nato sestavijo iz novosintetiziranih proteinov ali iz zalog citosolnih dezmosomskih proteinov. Dinamika ločevanja in sestavljanja dezmosomov je pomembna za vzpostavljanje in vzdrževanje celovitosti tkiv zlasti pri preoblikovanju tkiv, med embriogenezo in diferenciacijo tkiv. Posledice delovanja avtoprotiteles, bakterijskih toksinov na dezmosomske proteine ali mutacij dezmosomskih genov so vzrok za oslabljeno funkcijo dezmosomov in povzročajo dezmosomske bolezni.