Diagnostična vrednost neinvazivnih testov pri okužbi s Helicobacter pylori v otroški dobi
Okužba s Helicobacter pylori poteka v otroštvu večinoma brez simptomov, vendar predstavlja pomemben dejavnik v nastanku intestinalne metaplazije in karcinoma želodca v odrasli dobi. Želeli smo ugotoviti, ali predstavljajo neinvazivni testi za odkrivanje okužbe s Helicobacter pylori posamezno in v kombinaciji koristne neinvazivne metode v rutinski diagnostiki okužbe v pediatrični populaciji. Na skupnem vzorcu 62 otrok z anamnestično-kliničnim sumom na okužbo s Helicobacter pylori smo prospektivno opravili štiri neinvazivne teste za določanje okužbe: serološko preiskavo določanja specifičnih IgA in IgG proti Helicobacter pylori, pregled vzorca blata na antigen Helicobacter pylori in 13-C urea dihalni test. Pri 32 preiskovancih je bila okužba potrjena z invazivno metodo zlatega standarda. Izračunali smo specifičnost, občutljivost, pozitivno in negativno napovedno vrednost ter površino pod krivuljo ROC za posamezne neinvazivne teste. Diagnostično vrednost različnih kombinacij testov pa smo ugotavljali s testom ROC in klasično diskriminantno analizo. Urea dihalni test ima v primerjavi z dokazom HpSA, IgG in IgA kot samostojen test najvišjo diagnostično vrednost. Kombinacija vseh štirih testov ima višjo diagnostično vrednost kot katerikoli samostojen test. Enako velja za kombinacijo urea dihalnega testa s testom za dokaz HpSA ali s serološkimi testi. Slabše rezultate sta pokazali kombinacija obeh seroloških testov in kombinacija seroloških testov z dokazom HpSA. Kot presejalni test je klinično uporaben urea dihalni test kot samostojen test ali kombinacija urea dihalnega testa z dokazom HpSA v blatu oziroma s serologijo (IgA, IgG) ali kombinacija vseh štirih neinvazivnih testov.