This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

V prispevku predstavljamo sisteme in možnosti vnosa proteinskih učinkovin in genov v telo. Dostavljanje učinkovin na mesto delovanja postaja vse bolj pomembno, saj so se z odkritjem genoma in s tem povezanim znanjem o gensko zasnovanih boleznih pojavile učinkovitejše in zelo specifične učinkovine. Novi sistemi so povečini nanometrskih velikosti (nanodelci, liposomi, nanokompleksi), zgrajeni iz določenih nosilnih snovi, in imajo širok spekter prednosti. Omogočijo ciljanje v tkivo/celico, povečajo biološko uporabnost učinkovine, ji podaljšajo delo­vanje na ciljnem mestu ter nudijo zaščito pred encimsko razgradnjo, še posebej proteinom in nukleinskim kislinam. Vektorji za vnos genskega materiala v celico so virusni in nevirusni. Zaradi velikih pomanjkljivosti virusnih vektorjev postajajo zanimivejši nevirusni vektorji, ki vključujejo nosilec s kationskim značajem, kar omogoča povezovanje z negativno nabito molekulo DNK. Tvorba kompleksov pomeni zaščito genskega materiala in olajša vnos v celi­co. Za vodenje procesov v celici, kot so endocitoza, izstop iz lizosoma, razpad kompleksa, vstop v jedro in vključevanje v jedrno DNK, pripnejo na nosilni sistem specifične molekule, ki pove­čajo ciljanje, zlitje z membranami, spremenijo mikrookolje v celici ali drugače vplivajo na celične funkcije, ki olajšajo vnos genskega materiala v jedro. S kombiniranjem virusnih in nevirusnih vektorjev so razvili hibridne vektorje, ki so varnejši od virusnih in učinkovitejši od nevirusnih.