This post is also available in:
English (Angleščina)
Slovenščina
Življenje in delo slovenskega zdravnika in politika dr. Ivana Oražna (1869-1921) je tesno povezano z dobo, v kateri je živel. Nezakonski stan ga je zaznamoval in spremljal z revščino skozi vso mladost, s poroko v ljubljansko pivovarniško družino Auer pa je postal premožen, a je ostal zvest svojim načelom, domoljuben in se je boril proti avstro-ogrski monarhiji, sprva kot vodja slovenskih sokolov, kasneje tudi jugoslovanskih. Zastopal je idejo enakopravne povezanosti Južnih Slovanov, Slovencev, Hrvatov in Srbov, a je kmalu spoznal hegemonistične težnje Srbov. Kot zdravnik je delal sprva v ljubljanski bolnišnici, nato pa v zasebni praksi in med balkansko vojno leta 1912 tudi v bolnišnici v Nišu, o čemer je objavil spomine. Bil je tudi ljubljanski mestni svetnik in se je med drugim boril tudi za zdravstvo in zdravništvo. To uspešno delo ga je po prvi svetovni vojni pripeljalo do mesta prvega predsednika pokrajinskega zdravstvenega sveta za Slovenijo in Istro. Bil je borec za prvo medicinsko fakulteto pri Slovencih. Številna razočaranja v politiki, žalost zaradi smrti jetične žene Evgenije, pogrešanje potomcev in drugo so prispevali k njegovi odločitvi za samomor. Ker pa je želel porajajoči se slovenski inteligenci, predvsem študentom medicine in tistim, ki so bili nezakonskega stanu, lažjega življenja, je zapustil veliko imetje, ki ga je nasledil po družini Auer, ki ni imela potomcev, v skrbno spisani oporoki Medicinski fakulteti. Od leta 1925 je v Oražnovih domovih v Ljubljani brezplačno bivalo okoli 850 slušateljev ljubljanske univerze. Njegovo dobrotništvo je podobno Knafljevemu na Dunaju.