This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

Arterijska hipertenzija je najpogostejša kronična bolezen obtočil v razvitem svetu. V Slove­niji v starostni dobi 25-64 let oboli med 40-50 % prebivalstva. Najpogostejša oblika je esencialna arterijska hipertenzija. Njena etiopatogeneza ni v celoti pojasnjena, raziskovalci pa so nabolj naklonjeni mikrocirkulacijski teoriji njenega nastanka in razvoja. V ospredje namreč postavlja­jo funkcijske in morfološke spremembe v področju uporovnega žilja. Pri tem igrajo pomembno vlogo motnje v delovanju endotelija, ki so posledica neravnovesja v izločanju različnih vazoaktiv- nih snovi, zlasti zmanjšanega sproščanja dušikovega oksida. Esencialno hipertenzijo pogosto spremljajo še druge nenormalnosti: presnovne motnje maščob in sladkorja (presnovni sindrom), motnje hemostaze in viskoznost krvi ter kronično vnetje. Posledice hipertenzije je prizade- 133 tost tarčnih organov: večjih žil (ateroskleroza), srca (hipertrofija in diastolična disfunkcija levega prekata, zmanjšana koronarna rezerva) in ledvic (nefroskleroza). Zaenkrat še ne poznamo učinkovitega zdravljenja hipertenzije in njenih posledic. Zato je pomembno, da bolezen odkri­jemo v najzgodnejšem obdobju, ko so preventivni ukrepi najučinkovitejši. Danes lahko s pomočjo neinvazivnih preiskavnih metod, zlasti ultrazvočnih, odkrivamo spremembe na različnih orga­nih, ki napovedujejo neugoden potek hipertenzivne bolezni.