This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

Proti meticilinu odporen Staphylococcus aureus (MRSA) je bil prvič izoliran pred več kot 30 leti in kmalu postal eden najpomembnejših povzročiteljev bolnišničnih okužb tako pri odrasli kot tudi pri otroški populaciji. V zadnjem času se v izvenbolnišničnem okolju vse pogosteje soo­čamo s pojavljanjem sevov MRSA, ki se po dejavnikih odpornosti in virulence ter dejavnikov tveganja za okužbo z MRSA razlikujejo od znanih bolnišničnih sevov. Pričujoči prispevek poda­ja pregled obstoječe literature o epidemiologiji okužb z MRSA in vzrokih odpornosti proti meticilinu. Podrobno je opisana sestava genetskih elementov, ki so osnova odpornosti proti meticilinu in ostalim betalaktamom. V nadaljevanju je predstavljena teorija o prenosu odpor­nosti proti meticilinu med stafilokoki ter opisani ključni dogodki v evoluciji, ki so verjetno privedli do nastanka različnih klonov MRSA. V zadnjem delu pregleda so predstavljene mole­kularne metode, ki se najpogosteje uporabljajo v diagnostiki okužb z MRSA in pri tipizaciji kliničnih izolatov MRSA.