MENU
Arhiv številk » 2003 » 4 » | Medicinsko področje » Predmeti » Kirurgija » Medicinsko področje » Predmeti » Klinični primeri » Medicinsko področje » Predmeti » Patologija »

Glukagonom

 
Izvleček:

This post is also available in: enEnglish (Angleščina) slSlovenščina

Uvod. Glukagonom je redek, nevroendokrini tumor, ki se razvije iz celic alfa trebušne slinavke. Značilnost tumorja je povečana tvorba glukagona, čeprav lahko proizvaja tudi druge hormone. V večini primerov je glukagonom maligen, ob odkritju ima več kot polovica bolnikov že za­sevke. Najpogosteje zbolijo bolniki med 50. in 70. letom starosti. V klinični sliki glukagonoma opažamo značilen nekrolitični migrirajoči eritem, moteno toleranco za glukozo ali sladkor­no bolezen, hujšanje, normocitno anemijo, trombembolizme in motnje črevesne gibljivosti. Vsi ti znaki so značilnost tako imenovanega sindroma glukagonoma.

Prikaz primera. Proučili smo 53-letno bolnico, pri kateri se je sindrom glukagonoma pojavil z vsemi značilnimi znaki. Čas do diagnoze je bil tri leta. Med operacijo v trebušni votlini raz­soja bolezni nismo našli. Dva centimetra velik tumor se je nahajal v repu trebušne slinavke. Tumor je bil izrezan z varnostnim robom. Bolnica je uspešno okrevala. S histopatološkim pre­gledom tkivnih vzorcev trebušne slinavke in tumorja smo ugotovili benigen nevroendokrini tumor, vrste glukagonoma.

Zaključek. Na glukagonom moramo pomisliti pri bolnikih, ki imajo nepojasnjen kronični migrirajoči eritem, posebno v povezavi s spremembami v ustni sluznici, z moteno toleranco za glukozo ali sladkorno boleznijo, normocitno anemijo ter s hujšanjem. Edino uspešno zdrav­ljenje je popolna kirurška odstranitev tumorja pri zamejeni bolezni. Desetletno preživetje bolnikov z zamejeno boleznijo je okoli 64 %, pri bolnikih z zasevki pa okoli 50 %. Ker tovrstni tumor ni pogost, so bila preživetja izračunana le pri majhnih skupinah bolnikov.

Avtorji:
Mark Mušič, Alojz Pleskovič, Vera Ferlan-Marolt, Boštjan Luzar

Ključne besede:
glukagonom, trebu{na slinavka novotvorbe

Citiranje:
Med Razgl. 2003; 42: 419–25.

Prenos PDF >>
© 2019 Društvo Medicinski razgledi | Na vrh strani / To top ↑