MENU
Arhiv številk » 2005 » 3 » | Medicinsko področje » Predmeti » Patologija »

Histopatologija in patogeneza glomerulonefritisa

 
Izvleček:

This post is also available in: enEnglish (Angleščina) slSlovenščina

Pretežna večina primarnih glomerulonefritisov nastane kot posledica odlaganja krožečih ali in situ nastalih imunskih kompleksov, kar potrdimo z ugotovitvijo zrnčastih glomerulnih imunskih depozitov z imunofluorescenčno mikroskopijo. Njihova sestava in z elektronskim mikroskopom ugotovljena lokalizacija v glomerulih označuje različne oblike imunsko komplek­snih glomerulonefritisov, ki imajo različen potek in napoved. Akutni poinfekcijski glomerulonefritis je endokapilarni proliferacijski glomerulonefritis z značilnimi subepitelnimi grbastimi depozi­ti. Najpogostejša oblika primarnega glomerulonefritisa je glomerulonefritis IgA, ki je žariščni (fokalni) ali neenakomerni difuzni mezangijski proliferacijski z mezangijskimi imunskimi depo­ziti, v katerih prevladuje IgA. Mezangiokapilarni proliferacijski (membranoproliferacijski) glomerulonefritis označujejo dvojni obrisi glomerulne bazalne membrane in subendotelni imunski depoziti. Podobno neugodno napoved ima mezangiokapilarni proliferacijski (membranoproliferacijski) glomerulonefritis z diagnostično značilnimi intramembranskimi gostimi depoziti in še vedno nepojasnjeno etiopatogenezo. Polmesečasti ekstrakapilarni proliferacijski glomerulonefritis je najhujša oblika glomerulonefritisa s hitro napredujočim kliničnim potekom. Nastane kot posledica nekroze glomerulnih kapilarnih zank z eksudacijo fibrina. Lahko predstavlja neugodno različico imunsko kompleksnih proliferacijskih glomerulonefri­tisov. V 1−2 % nastane zaradi avtoprotiteles proti antigenom glomerulne bazalne membrane in ga označujejo linearni glomerulni imunski depoziti. V 5−7 % je polmesečasti glomerulo­nefritis imunsko boren in je povezan z antinevtrofilnimi citoplazemskimi protitelesi. Edini imunsko kompleksni glomerulonefritis, ki ne kaže proliferacijske vnetne reakcije, je mem­branski glomerulonefritis. Zanj so značilni zrnčasti subepitelni imunski depoziti in diagnostične spremembe glomerulne bazalne membrane. Klinično se izraža z nefrotskim sindromom podobno kot drugi dve obliki neproliferacijskih glomerulonefritisov nejasne etiopatogeneze: napoved­no večinoma ugodna glomerulopatija z minimalnimi spremembami in zaradi slabe odzivnosti na kortikosteroide neugodna fokalna segmentna glomeruloskleroza. Biopsija ledvic omogo­ča najbolj natančno in zanesljivo diagnozo glomerulonefritisa, opredelitev njegove patogeneze in podaja kvantitativno oceno obsega ireverzibilnih sklerotičnih sprememb in aktivnih vnet­nih sprememb, ki so lahko reverzibilne. Kliniku posreduje pomembne podatke za odločitev o najustreznejšem zdravljenju in napovedi.

Avtorji:
Ferluga Dušan, Vizjak Alenka

Ključne besede:
glomerulonefritis − patologija, mikroskopija fluorescenčna, mikroskopija elektronska

Citiranje:
Med Razgl. 2005; 44: 265−90.

Prenos PDF >>
© 2020 Društvo Medicinski razgledi | Na vrh strani / To top ↑