This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

Od prve faze razvoja zdravil za indukcijo ovulacije je minilo že več kot 50 let. V tem času so se razvili novi pripravki, uporabljeni v različnih protokolih in različnih odmerkih, toda doslej še ni bil oblikovan protokol, ki bi bil ustrezen za vse ženske. Uspešnost indukcije ovulacije v po­stopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo namreč ni odvisna le od pripravkov, temveč tudi od ključnih dejavnikov, kot so: starost ženske, značilnosti menstrualnega ciklusa, indeks tele­sne teže, rezerva jajčnikov in pridružene bolezni. Prva uspešna nosečnost v postopku oplodi­tve z biomedicinsko pomočjo je bila rezultat zunajtelesne oploditve v naravnem ciklusu brez uporabe zdravil. Zaradi sorazmerno majhne stopnje uspešnosti so pri teh postopkih naravni ciklus že v sedemdesetih letih nadomestili protokoli z uporabo klomifen citrata ali gonadotropinov. Največji napredek na tem področju je bilo uvajanje agonistov gonadoliberilina. Upora­ba humanih menopavznih gonadotropinov in rekombinantnih oblik (rekombinantni FSH, rekombinantni LH, rekombinantni HCG) v kombinaciji z agonisti GnRH je privedla do večje stopnje nosečnosti (20–60 %) pa tudi do večjega odstotka večplodnih nosečnosti in ovarijske hiperstimulacije. Zato so se ponovno začeli uveljavljati principi, po katerih se uvajajo cenejši, manj zapleteni in prijaznejši protokoli, ki ob naravnem ciklusu, minimalni in blagi ovarijski sti­mulaciji (uporaba klomifen citrata in letrozola ter majhnih odmerkov humanega menopavznega gonadotropina (HMG) ali rFSH) omogočajo uspešno indukcijo ovulacije in nosečnost pri približno 30 % zdravljenih žensk. Po pol stoletja razvijanja sofisticiranih protokolov ovarijske stimulacije so sodobna evropska priporočila usmerjena v manj agresivne, cenejše, dovolj učinko­vite in prijaznejše metode spodbujanja ovulacije v postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo.