This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

Spremenjeno delovanje avtonomnega živčnega sistema je tesno povezano s patofiziologijo številnih bolezenskih stanj, kot so miokardni infarkt, srčno popuščanje in diabetična nevropatija, ali pa igra celo ključno vlogo v patogenezi nekaterih bolezni, kot so motnje srčnega ritma ali nenadna srčna smrt. Opazovanje delovanja avtonomnega živčevja nam prav zato lahko služi kot pokazatelj napredovalosti različnih patologij ali pa celo kot napovedni dejavnik za neželene dogodke. Med vrsto metod, ki so nam na voljo za opazovanje avtonomnega statusa organizma, se je v zadnjih desetletjih najbolj uveljavila metoda analize variabilnosti srčne frekvence, ki neinvazivno ocenjuje simpatiko-vagalno ravnovesje na nivoju sinoatrijskega vozla. Variabilnost srčne frekvence lahko določamo z uporabo linearnih analiz, ki variabilnost izračunavajo s pomočjo statistike in evklidske geometrije, v zadnjih letih pa tudi z uporabo nelinearnih analiz, ki temeljijo na matematiki kompleksne dinamike, teorije kaosa in fraktalne geometrije. Pričujoči članek povzema pregled uveljavljenih linearnih in novejših, nelinearnih analiz variabilnosti srčne frekvence, nudi osnovno razlago za njihovo določanje, navaja osnovna (pato)fiziološka stanja, ki spreminjajo kazalce variabilnosti srčne frekvence in opredeljuje klinično uporabnost analize variabilnosti
srčne frekvence.