Možganska kap zaradi vpliva na kognitivne sposobnosti ostaja najpogostejši vzrok smrtnosti in zmanjšane zmožnosti na svetu. Po preboleli možganski kapi lahko bolniki fizično dobro okrevajo, a se kljub temu zaradi izpada kognitivnih sposobnosti ne morejo vrniti na delo ali živeti samostojno. Izpad kognitivnih sposobnosti zavzema vse oblike med dvema skrajnostma, prvo predstavlja izpad posamične kognitivne sposobnosti, ki je vezana na lokaliziran možganski infarkt ali hipoperfuzijo tkiva ob področju infarkta. Drugo skrajnost pa predstavlja globalen izpad kognitivnih sposobnosti, ki je pogosto povezan s klinično neizraženo žilno boleznijo, kot so okvara bele možganovine ali klinično neizraženi možganski infarkti. Preučevanje izpadov kognitivnih sposobnosti, ki se pojavijo zaradi možganske kapi, je zapleteno zaradi razlik v posameznih opredelitvah izpadov kognitivnih sposobnosti in dejstva, da bolnikom pred kapjo ocene kognitivnih sposobnosti ne opravimo. Ker možganska kap vpliva tudi na povezave med posameznimi področji možganov, ki so odgovorna za izvajanje kognitivnih sposobnosti, te povezave pa se nahajajo v beli možganovini, lahko z novimi slikovnimi tehnikami, kot sta traktografija in prikaz magnetizacijskega prenosa, s katerimi ocenjujemo prej omenjene subklinične bolezni, pripomoremo k boljši oceni po možganski kapi nastalega izpada kognitivnih sposobnosti. Ker se raziskave čedalje bolj osredotočajo na vlogo tistih dejavnikov tveganja za razvoj demence, ki jih lahko preprečimo, je vloga možganske kapi pri razvoju izpada kognitivnih dejavnosti in nastanka demence lahko nov dejavnik, ki ga moramo skrbno obravnavati.