MENU
Arhiv številk » 2014 » 3 » | Medicinsko področje » Predmeti » Interna medicina »

Kronične popolne zapore koronarnih arterij: klinični pomen in perkutano zdravljenje

 
Izvleček:

This post is also available in: enEnglish (Angleščina) slSlovenščina

Kronična popolna zapora je popolna zapora koronarne arterije, ki traja najmanj tri mesece. Izpad prekrvavitve, ki jo deloma nadomesti kolateralni obtok, vodi v ishemijo, ki se kaže s simptomi angine pektoris ter večjo pojavnostjo aritmij in srčnega popuščanja. Najpomembnejši neinvazivni preiskavi, ki kažeta na možno prisotnost koronarne bolezni s posledično ishemijo, sta EKG in ehokardiografija, za dokončno diagnozo pa je potrebna koronarografija. Pri presoji vitalnosti je pomembna scintigrafska preiskava s talijem (201Tl), poslužujemo pa se tudi MRI srca. Zdravljenje je lahko medikamentozno, kirurško in perkutano. Kljub velikemu tehnološkemu napredku in novim tehnikam predstavljajo revaskularizacije kroničnih okluzij le 10–15% vseh koronarnih angioplastik. Pri posegu se najpogosteje uporablja anterogradni pristop, v težjih primerih pa je uspešnejši retrogradni pristop preko septalnih in epikardialnih kolateral. Na mesto okluzije navadno vstavimo z zdravilom prevlečen stent, ki zmanjša verjetnost za pojav restenoze na manj kot 10%. Število zapletov je primerljivo z ostalimi interventnimi posegi, najpogosteje pride do perforacije koronarne arterije. Do sedaj opravljene raziskave kažejo, da je revaskularizacija kronične okluzije povezana z boljšim preživetjem, po posegu se izboljša funkcija levega prekata ter zmanjšajo simptomi angine pektoris. Revaskularizacija izboljša tudi prognozo morebitnega srčnega infarkta.

Avtorji:
Mrak Miha, Bunc Matjaž

Ključne besede:
kronična popolna zapora, angioplastika, žilna opornica, kontrastna nefropatija, miokardni infarkt

Citiranje:
Med Razgl. 2014; 53 (3): 319–34.

Prenos PDF >>
© 2019 Društvo Medicinski razgledi | Na vrh strani / To top ↑