This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

Skoraj 20 % bolnikov, ki obiskujejo ambulanto družinske medicine, toži za telesnimi simptomi, za katere se po številnih preiskavah ne najde konkretnega organskega vzroka. Diagnostični napotki pri obravnavi takšnih bolnikov vključujejo številne simptome, pogosto v različnih organskih sistemih, nejasno simptomatologijo, kronični potek težav ter številne diagnostično/laborato­rijske preiskave. Analizirani so članki, dostopni v bazi podatkov »MEDLINE«, od januarja do maja 2005. Uporabljani so MeSH-izrazi medically unexplained symptom, somatization, soma­toform disorders, family medicine. Kot iskalni pogoj sem določil le prispevke v angleškem jeziku. Bolnike z medicinsko nepojasnjenimi stanji opažamo v naslednjih skupinah bolnikov: težavni bolniki, pogosti obiskovalci ambulant, bolniki s funkcionalnimi motnjami (njihovi simp­tomi se razlagajo s funkcionalno motnjo, brez same bolezni), anksiozni in/ali depresivni bolniki, bolniki s somatizacijskimi motnjami in bolniki s somatoformno motnjo. Najbolj pogosti simp­tomi, ki lahko indicirajo sum na medicinsko nepojasnjeno stanje, so: utrujenost, vrtoglavica, glavobol, dispneja, omedlevica, slabost, bruhanje, dispepsija, nespečnost, bolečina v prsih, občutek nepravilnega bitja srca, prebavne težave (zaprtost, driske), kronična bolečina itd. Zdravniki družinske medicine se pogosto počutimo odgovorni in kronično frustrirani zara­di nezadovoljstva bolnikov z našo obravnavo. Sami zdravniki menijo, da trenutno niso niti teoretično niti praktično ustrezno izobraženi in usposobljeni za obravnavo bolnikov z medicinsko nepojasnjenimi stanji. Obstajajo resne objektivne težave, s katerimi se zdravniki srečujemo v odnosu do teh bolnikov in v obravnavi bolnikov z medicinsko nepojasnjenimi stanji. Ne glede na številne poskuse ustreznega zdravljenja in različnih tehnik pristopa zaenkrat še ne obsta­jajo točne smernice in napotki glede obravnave takšnih bolnikov. Takšni bolniki dejansko predstavljajo izziv za nove raziskave in nove pristope k zdravljenju, s ciljem zmanjševanja stroš­kov diagnostike in zdravljenja, nepotrebnih napotitev na sekundarni nivo ter frekvence obiskov takšnih bolnikov in posledične razbremenitve zdravnika na primarnem nivoju.