This post is also available in: Slovenščina

Telesna dejavnost in ustrezna prehrana zelo pomembno prispevata k preprečevanju in
zdravljenju različnih zdravstvenih stanj. Prispevek se posebej posveti motiviranju k večji
telesni dejavnosti ljudi z ogroženim zdravjem brez razvitih gibalnih navad. Opisane so
nevrobiološke in pomembne odnosne ovire ter morebitna zmotna prepričanja zdravstvenih
strokovnjakov o motiviranju najmanj motiviranih, a zdravstveno zelo ranljivih ljudi. Ta
zmotna prepričanja strokovnjakov lahko ovirajo bolnikovo aktivacijo. Prispevek predstavi
splošne osnove motivacije, in sicer oblikovanje dosegljivih in sledljivih ciljev, soustvarjenih
z bolnikom, ki jih je možno vključiti v klinično delo. Motivacijski intervju je predstavljen
predvsem kot prikaz spremembe paradigme odnosa z najmanj motiviranimi bolniki:
primarna izbira osredotočenosti pri spremembi, empatija, izogibanje konfliktom, naslavljanje
ambivalence in poudarek na doseženih (čeprav le izjemoma pojavljajočih se) spremembah.
Opisan je tudi koncept transteoretičnega modela spremembe vedenja, ki sicer
velja za poenostavljeni model vedenja, je pa zelo uporaben v kliničnem vsakdanjiku.
Poudarjena je potreba po povezovanju pozitivnega afekta s situacijo telesne vadbe ter po
lahki dostopnosti telesne vadbe, ki je del sistemske motivacije.