This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

V raziskavi smo želeli opredeliti vpliv zdravljenja z litijem na delovanje perifernega živčevja, tako da smo primerjali rezultate elektrofizioloških meritev dveh skupin bolnikov in skupine zdravih prostovoljcev. V prvi skupini je bilo 20 bolnikov z manično depresijo, zdravljenih z litijem, v drugi 20 bolnikov z afektivnimi psihozami, ki niso jemali litija, v tretji pa 20 zdravih prostovoljcev, podobne starosti kot bolniki. Delovanje motoričnega nitja smo opredeljevali z merjenjem amplitude vala M pri proksimalnem in distalnem draženju medianega in peronealnega živca, z merjenjem motorične prevodne hitrosti in latence vala F. Funkcijo senzoričnega nitja medianega in suralnega živca smo opredeljevali z merjenjem senzorične prevodne hitrosti ter trajanja in amplitude nevrogramov. Pri obeh skupinah bolnikov smo namerili manjše amplitude vala M na draženje medianega živca (p = 0,015) kot pri zdravih bolnikih; amplituda vala M na draženje peronealnega živca je bila manjša le pri bolnikih, zdravljenih z litijem (p = 0,055). Pri obeh skupinah bolnikov so bili tudi nevrogrami medianega živca (p = 0,020) nižji kot pri zdravih. Rezultati meritev kažejo, da so pri bolnikih z afektivnimi psihozami motorični in senzorični aksoni bolezensko že blago prizadeti, nekoliko bolj pri tistih bolnikih, ki so zdravljeni z litijem. Subklinična prizadetost perifernega živčevja pri bolnikih z maničnodepresivno psihozo je torej najverjetneje povezana z več vzroki, litij (v terapevtskih mejah plazemske koncentracije) pa je le eden od njih.