This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

Mitralna regurgitacija je definirana kot retrogradni tok krvi v sistoli iz levega prekata v levi preddvor. Nad 75. letom ima zmerno ali hudo mitralno regurgitacijo 10 % ljudi. Metoda izbora zdravljenja hude mitralne regurgitacije je kirurško zdravljenje, najpogosteje valvuloplastika. Bolniki, ki so zdravljeni zgolj z zdravili, imajo slabo preživetje. Pri bolnikih z visokim operativnim tveganjem se uveljavlja perkutano zdravljenje z mitralnimi sponkami (sistem MitraClip). Kandidati za perkutano zdravljenje so bolniki s hudo, simptomatično mitralno regurgitacijo in bolniki, ki imajo hudi mitralni regurgitaciji pridružene znake okvarjenega delovanja levega prekata. Zdravimo lahko tako bolnike z degenerativno kot bolnike s funkcionalno mitralno regurgitacijo ter vse tipe po Carpentierovi klasifikaciji, z izjemo tipa IIIa. Cilj metode je zmanjšanje regurgitacijskega ustja s postavitvijo sponke, ki spne robova lističev mitralne zaklopke na mestu regurgitacije. Poseg izvedemo preko dimeljske vene s posebnim katetrom za postavitev sponke. Pri posegu si pomagamo z RTG-diaskopijo in transezofagealno UZ-preiskavo. Za izvedbo posega je potrebna transseptalna punkcija med obema preddvoroma. Če je treba, lahko vstavimo več kot eno sponko. Po posegu je potrebna enomesečna terapija s klopidogrelom (75 mg/dan) in doživljenjska terapija z acetilsalicilno kislino (100 mg/dan). Možni zapleti so povezani s srčno kateterizacijo in transseptalno punkcijo. Pogosteje kot pri drugih intervencijskih posegih se razvije akutna ledvična odpoved, možen zaplet je popustitev sponke. Rezultati zdravljenja so v primerjavi s kirurškim zdravljenjem slabši, razlika se s časom zmanjšuje in postane po štirih letih statistično nepomembna. V primerjavi z nezdravljenimi bolniki je preživetje po enem letu za približno 50 % višje, v 53 % se stopnja regurgitacije zmanjša za dve stopnji ali več.