Polioma BK virusna nefropatija
Poliomavirus BK je v populaciji široko razširjen, dvoverižni DNA virus brez ovojnice, ki
vzpostavi doživljenjsko latentno okužbo v epitelijskih celicah ledvic in sečnega mehurja.
Pri imunsko oslabljenih prejemnikih presajenih ledvic intenzivna imunosupresija in ostali dejavniki pogosto sprožijo reaktivacijo virusa, ki se izrazi kot virurija, viremija in pri
1–10% bolnikov kot BK virusna nefropatija z okvaro ali izgubo presadka. Vstop poliomavirusa
BK v celico se začne z vezavo na sialične kisline v glikosfingolipidih celične membrane.
Sledi s kaveolinom posredovana endocitoza in prenos virusa skozi endosomsko–lizosomski
sistem do endoplazemskega retikuluma. Šaperoni endoplazmatskega retikuluma destabilizirajo kapsido, kar omogoči njeno delno razgradnjo ter jedrsko translokacijo in podvojevanje virusa. Virus ohranja latenco s številnimi mehanizmi in se reaktivira v primeru
motenj v imunskem sistemu. Trenutno zdravljenje temelji na zmanjšanju imunosupresivne terapije in aplikaciji nevtralizacijskih protiteles, potekajo pa številne raziskave, ki
preverjajo učinkovitost novejših in učinkovitejših načinov zdravljenja, od neposrednih
protivirusnih zdravil in njihovih kombinacij do celičnih terapij in cepiv na osnovi virusu podobnih delcev. Celovito poznavanje molekularnega življenjskega cikla in mehanizmov latence poliomavirusa BK je ključno za razvoj ciljnih, varnih in učinkovitih terapij,
ki bodo ohranile funkcijo presadka in izboljšale izide zdravljenja.