This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

Telesna vadba je ena od ključnih sestavin rehabilitacije bolnikov po srčnem infarktu. Njeni številni ugodni učinki so nedvomno dokazani pri določenih skupinah bolnikov po srčnem infarktu, ni pa dovolj podatkov o varnosti in učinkih telesne vadbe pri starejših bolnikih. Opravili smo retrospektivno analizo vseh bolnikov, ki so opravili ambulantno rehabilitacijo po srčnem infarktu na Kliničnem oddelku za žilne bolezni v letih 1988 do 1997. Zbrali smo podatke 475 bolnikov (360 bolnikov, mlajših od 65 let, in 115 bolnikov, starih 65 let in več) in primerjali naslednje parametre: potek rehabilitacije, rezultate obremenitvenega testiranja ter vrednosti krvnih maščob pred rehabilitacijo in po njej. Glede na akutno obdobje bolezni so se starejši bolniki pomembno kasneje vključili v rehabilitacijo kot mlajši (3,9 ±6,1 proti 2,8 ±4,5 mesecev, p < 0,05), potek rehabilitacije pa so spremljali nekoliko pogostejši zapleti, več je bilo srčnega popuščanja in motenj srčnega ritma. Po rehabilitaciji se je pri starejših bolnikih v enaki meri zvečala simptomatska omejitvena zmogljivost kot pri mlajših (starejši: od 4,42±1,70 MET do 5,90 ±2,10 MET, porast za 33 % proti mlajši: od 5,43±2,00MET do 7,21±2,30MET, porast za 33%). Iztisni delež levega prekata se ni pomembno spremenil, tako ne pri celotni skupini starejših kot tudi ne pri tistih s sistolično disfunkcijo. Pri starejših bolnikih, ki niso dobivali lipolitikov, je prišlo do sprememb v krvnih maščobah v bolj aterogeno smer, za razliko od mlajših, kjer so bile spremembe ugodne. Ambulantna rehabilitacija se je izkazala za koristno in varno tudi pri starejših bolnikih po srčnem infarktu, zato bi jo morali pri teh bolnikih bolj spodbujati, saj so je deležni v bistveno manjšem obsegu kot mlajši.