This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

Nudenje zdravstvene oskrbe mladim zahteva posebno pozornost za njihove razvojne potrebe in značilnosti. To je še posebej očitno pri mladih s kroničnimi obolenji, ki se znajdejo na pragu odraslosti ter se skupaj s svojci srečujejo z izzivi prehoda iz pediatrične v odraslo zdravstveno obravnavo. Soočeni so z izgubo starih in oblikovanjem novih odnosov z zdravniki in osebjem, z večjo odgovornostjo za lastno bolezen, pa tudi s ponovnim preverjanjem in preoblikovanjem vloge, ki jih pri skrbi za njihovo zdravstveno stanje imajo njihovi starši. Mladi z epilepsijo se pri tem srečujejo še z vrsto drugih izzivov. Za mnoge izmed njih je pomembno tako obvladovanje bolezni kot tudi pridruženih težav na področju kognicije, čustvovanja in vedenja. Mnogim izmed njih je v tem obdobju tudi moč pomagati s ponovnim preučevanjem možnosti zdravljenja ter upoštevanjem težav, ki jih lahko doživljajo ob neželenih učinkih protiepileptičnih zdravil. Za svojce oseb z epilepsijo, ki ne zmorejo dovolj dobro skrbeti zase zaradi intelektualne manjzmožnosti, to obdobje prinaša vrsto skrbi in frustracij, ob katerih si mnogi želijo dodatne organizacijske in psihološke podpore. Nudenje pomoči osebam z epilepsijo na prehodu v odraslost zato zahteva specifične oblike organizacije dela, ki so navedene v članku in bi bile dobrodošle tudi v slovenskem prostoru.