MENU
Arhiv številk » 2004 » 3 » | Medicinsko področje » Predmeti » Nujna medicinska pomoč »

Preživetje v primeru snežnih plazov – načini zdravljenja, tehnike samoreševanja in varnostna oprema za smučarje po neoznačenih progah

 
Izvleček:

This post is also available in: enEnglish (Angleščina) slSlovenščina

Srednja vrednost letne stopnje umrljivosti zaradi snežnih plazov, ki so bili beleženi v 17 drža­vah ICAR od leta 1981 do leta 1998, je bila 146. Švicarski podatki navajajo stopnjo umrljivosti 52,4 % pri popolnoma zasutih osebah, v primerjavi s 4,2 % pri delno zasutih ali nezasutih ose­bah (n = 1.886). Verjetnost preživetja pri popolnoma zasutih osebah na odprtih predelih (n = 638) upade z 91 % 18 minut po plazu na 34 % 35 minut po plazu (akutna zadušitev ponesrečen­ca, če ni zračnega žepa), potem pa ostaja precej stalna do drugega padca po 90 minutah (latentna faza za ponesrečence z zračnim žepom). Prelomna točka krivulje verjetnosti preživetja pri 35 minutah kaže na to, da ponesrečenci, ki so popolnoma zasuti pod snežnim pla­zom, ne morejo preživeti dlje kot 35 minut brez zračnega žepa. Prospektivna, randomizirana študija pri prostovoljcih (28 testov), ki so dihali v umeten zračni žep (s prostornino 1 l ali 2 l) v snegu, je pokazala da je obkrajna nasičenost s kisikom SpO2 upadla iz srednje vrednosti 99 % na 88 % (p < 0,001) v 4 minutah. Tlak ogljikovega dioksida na koncu izdiha se je povečal iz srednje vrednosti 38 na 51 mmHg (p < 0,001), s posledično respiratorno acidozo. Sklepamo, da je stopnja hipoksije po zasutju v plazu odvisna od prostornine zračnega žepa, gostote sne­ga in neznanih osebnih značilnosti posameznika, vendar je daljše preživetje možno že z majhnim zračnim mehurčkom. Kombinacija hipoksije, hiperkapnije in hipotermije pri osebah, zasu­tih pod plazom z zračnim žepom in s prostimi dihalnimi potmi, se imenuje »sindrom trojnega H«. Uvajajo se standardizirane smernice za reševanje ponesrečencev izpod plazov na tere­nu. Strategija reševanja je odvisna predvsem od dolžine zasutosti pod snegom, temperature jedra ponesrečenca in prisotnosti zračnega žepa. Če je bil ponesrečenec zasut manj kot 35 minut, je njegovo preživetje odvisno od preprečevanja zadušitve s hitrim izkopom in takojšnjim sproščanjem dihalnih poti ter s kardiopulmonalnim oživljanjem za nezavestne ponesrečen­ce s spontanim dihanjem. Če je bil ponesrečenec zasut pod plazom dlje kot 35 minut, postane najbolj pomemben boj proti hipotermiji. Obvezen je torej previden izkop, snemanje EKG in spremljanje temperature jedra ter toplotna izolacija. Ponesrečence, ki se ne odzivajo, je tre­ba intubirati. Ce smo izključili očitno smrtne poškodbe, je treba vse ponesrečence izpod plazu, ki so imeli zračni žep in proste dihalne poti, a so v hipotermiji in brez pulza, zdraviti opti­mistično (temperatura jedra < 32 °C, [89.6 °F]). Skušamo jih ogreti v specialistični enoti z opremo za kardiopulmonalni obvod.

Avtorji:
Hermann Brugger

Ključne besede:


Citiranje:
Med Razgl. 2004; 43: 303–11.

Prenos PDF >>
© 2019 Društvo Medicinski razgledi | Na vrh strani / To top ↑