Prva psihotična epizoda: klinična slika, diagnostika in zgodnje zdravljenje
Prva psihotična epizoda predstavlja pomemben klinični sindrom, ki pogosto pomeni začetek dolgotrajnega poteka psihotičnih motenj. Najpogosteje se pojavi v adolescenci ali zgodnji odraslosti in lahko pomembno vpliva na posameznikovo socialno, izobraževalno in poklicno delovanje. Prispevek predstavlja sodobno razumevanje patofiziologije prve psihotične epizode s poudarkom na nevrorazvojni, nevrodegenerativni, dopaminergični in glutamatergični teoriji. V članku obravnavamo klinične simptome prve psihotične epizode, vključno s pozitivnimi, negativnimi in dezorganizacijskimi simptomi, ter pomen prodromalnega obdobja za zgodnje prepoznavanje bolezni. Poseben poudarek je namenjen diagnostični obravnavi, predvsem diferencialni diagnostiki in izključevanju organskih, infekcijskih, vnetnih in s psihoaktivnimi substancami povzročenih vzrokov psihoze. Predstavljamo tudi načela zgodnje intervencije, farmakološkega zdravljenja z antipsihotiki in psihosocialnih intervencij, ki pomembno vplivajo na dolgoročno prognozo bolezni. Kljub napredku na področju zgodnjega zdravljenja prve psihotične epizode ostajajo številni diagnostični, prognostični in etični izzivi, povezani z diagnostično nestabilnostjo, stigmatizacijo in izbiro ustreznega časa uvedbe zdravljenja. Celostna, posamezniku prilagojena in longitudinalna obravnava predstavlja temelj sodobnega pristopa k prvi psihotični epizodi.