This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

Luskavica je kronična vnetna bolezen, ki prizadene približno 2,5 % svetovnega prebivalstva. Klinično se kaže z odebeljenimi, srebrno-belimi in luskastimi žarišči na koži, ki lahko pri bol­niku povzročijo hudo nelagodje in bolečino. Za zdravljenje luskavice se večinoma uporabljajo kortikosteroidi, analogi vitamina D, obsevanje z ultravijolično A-svetlobo, retinoidi, vendar so obstoječi načini zdravljenja nespecifični in le zavirajo mehanizme njenega nastanka. Napre­dek rekombinantne DNA-tehnologije in boljše poznavanje patofiziologije luskavice sta botrovala razvoju številnih imunomodulacijskih beljakovinskih učinkovin, ki specifično zavirajo nastanek luskavice. Biološke učinkovine delujejo z neposrednim vplivom na limfocite T, njihovo aktivacijo, migracijo ter izražanje vnetnih mediatorjev. Kljub vsemu ozdravljenja ne zagotovijo, vendar učinkoviteje lajšajo njene bolezenske znake, poleg tega so vedno bolj varna. Upoštevati moramo namreč, da je zdravljenje luskavice navadno dolgotrajno, med katerim je prisotnost neželenih učinkov pri večini učinkovin omejitveni dejavnik. V tem članku so predstavljena znana dejstva o luskavici, v nadaljevanju pa sledi pregled učinkovin za njeno zdravljenje s poudarkom na novejših imunomodulacijskih učinkovinah.