MENU
Arhiv številk » 2016 » 3 » | Medicinsko področje » Predmeti » Kirurgija »

Resorbilni osteosintetski materiali

 
Izvleček:

This post is also available in: enEnglish (Angleščina) slSlovenščina

Za osteosintezo danes najpogosteje uporabljamo titanijeve zlitine ali nerjaveče jeklo, izjemoma tudi zlitine kobalta in kroma. Modul elastičnosti teh materialov je večji od modula elastičnosti kosti, zato se na kost ne prenese dovolj obremenitve, kar lahko v nekaj letih pripelje do resorpcije kosti. Ker je pogosto potrebna odstranitev osteosintetskega materiala, so začeli razvijati biorazgradljive vsadke, ki se v telesu po ustreznem času (ko je zlom zadostno zaceljen) razgradijo in resorbirajo. Možni kandidati za biorazgradljive vsadke so: magnezijeve zlitine, keramika iz kalcijevega fosfata in sintetični polimeri. Poleg razgradnje v organizmu je dodatna prednost novejših materialov nižji modul elastičnosti, ki je bližji kostnemu. Novi vsadki povzročajo tudi manj motenj pri preiskavah z magnetno resonanco. Po dosedanjih raziskavah naj bi bili uspešnost fiksacije, celjenje zloma, funkcionalni izid in pogostost zapletov ob uporabi novih materialov večinoma primerljivi s titanijevimi. Cena razgradljivih vsadkov je višja, na njihovo stroškovno učinkovitost pa močno vpliva pogostost odstranjevanja kovinskih vsadkov. Zaenkrat imamo na voljo premalo raziskav, ki bi nedvoumno pokazale, kakšna je usoda biorazgradljivega osteosintetskega materiala v zdravljenju zlomov, potrebne pa so tudi izboljšave biorazgradljivih interferenčnih vijakov, ki so v rabi pri operativni oskrbi strganih križnih vezi in so trenutno najbolj uporabljan biorazgradljivi vsadek.

Avtorji:
Šet Vida, Herman Simon, Macura Marko

Ključne besede:
biorazgradljivost, osteosinteza, titanijeve zlitine, magnezijeve zlitine, razgradljivi polimeri, interferenčni vijaki

Citiranje:
Med Razgl. 2016; 55 (3): 305–13.

Prenos PDF >>
© 2019 Društvo Medicinski razgledi | Na vrh strani / To top ↑