This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

Nedavno odkritje virusa hepatitisa C (HCV) je odprlo možnost etiološke razjasnitve večine primerov ne–A, ne–B–hepatitisa. Prvi diagnostični test za odkrivanje okužbe s HCV je temeljil na uporabi radioimunske metode in virusnega antigena C100–3. Test je bil hitro predelan v encimsko imunsko različico in že konec leta 1989 predstavljen kot HCV–encimso imunski test (ELISA) prve generacije. Z uvajanjem dodatnih virusnih antigenov  (C22, C33c, BHC7) v specifični del reakcije so razvili še drugo in tretjo generacijo testov ELISA. Specifičnost s testi ELISA odkritih protiteles je treba danes obvezno potrditi z uporabo potrditvenih testov, kot so Westeren blot ali imuno-blot testi. Glavna pomanjkljivost seroloških testov je, da z njimi ne moremo ločiti nekužnih bolnikov z že prebolelim hepatitisom C od kužnih kroničnih nosilcev HCV. Za razlikovanje teh dveh skupin bolnikov potrebujemo metodo za neposreden dokaz virusa samega. Edina neposredna metoda za dokazovanje HCV je zaenkrat pomnoževanje specifičnega odseka virusne RNA z verižno reakcijo s polimerazo. Namen našega prispevka je predstaviti principe in pomembne tehnične podrobnosti metod, ki se danes uporabljajo za odkrivanje okužbe s HCV.