MENU
Arhiv številk » 2001 » 1 » | Medicinsko področje » Predmeti » Mikrobiologija in imunologija » Medicinsko področje » Raziskovalne naloge » Predklinična raziskovalna naloga »

Splenektomija in imunski odziv

 
Izvleček:

This post is also available in: enEnglish (Angleščina) slSlovenščina

Izhodišča. Pri hudih poškodbah vranice z močno krvavitvijo lahko poškodovančevo življe­nje rešimo s splenektomijo. Po odstranitvi vranice je odpornost operirancev za okužbo zmanjšana. Najpogostejša je okužba s pnevmokoki. Zato moramo operirance primerno zaš­čititi. Najprimernejši način je preventivno cepljenje s 23-valentnim pnevmokoknim cepivom. Zanimalo nas je, ob katerem času ima cepljenje največji učinek. Proučevali smo naslednje možnosti: cepljenje tik pred splenektomijo, cepljenje en dan po splenektomiji in cepljenje sedem dni po splenektomiji, ko si je bolnik že opomogel po operaciji. Naša hipoteza je bila, da je naju­streznejše cepljenje tik pred ali takoj po splenektomiji.

Metode. Prospektivno raziskavo smo izvedli na tridesetih miškah, razdeljenih v šest skupin. Operacijsko smo jim odstranili vranico in jih cepili ob različnih časih. Prvi skupini mišk vra­nice nismo odstranili, cepili pa smo jih s pnevmokoknim cepivom. Drugo skupino smo cepili tik pred splenektomijo, tretjo skupino 1 dan po splenektomiji in četrto skupino 7 dni po ope­raciji. Peti skupini smo odstranili vranico, ne da bi jih cepili. Šesta skupina so bile zdrave, necepljene miške. Med poskusom smo miškam štirikrat odvzeli vzorce krvi. Z encimsko-imunskim testom smo opazovali spreminjanje množine za Streptococcus pneumoniae specifičnih protiteles razredov IgM in IgG. Z metodo mikroprecipitacije v kapilari smo izmerili množino precipitacijskih za pnevmokoke specifičnih protiteles v njihovem krvnem serumu. Poskus smo zaključili z nadzorovano okužbo mišk s pnevmokoki.

Rezultati. Množina IgG, IgM in precipitacijskih protiteles je bila pri vseh odvzemih največ­ja pri skupini mišk, ki so bile imunizirane, ne pa splenektomirane (skupina 1). V primerjavi te skupine mišk in vseh ostalih skupin smo našli statistično značilno razliko (p <0,05). Od splenektomiranih mišk so največjo množino specifičnih protiteles sintetizirale miške, ki so bile imunizirane 1 dan po splenektomiji (skupina 3). Vendar med to skupino in skupino mišk imuniziranih tik pred splenektomijo (skupina 2), nismo našli statistično značilne raz­like (p >0,05). Najmanjšo množino specifičnih protiteles med imuniziranimi miškami so proizvedle miške, imunizirane 7 dni po splenektomiji (skupina 4). Med skupino 4 in ostali­mi skupinami imuniziranih mišk smo našli statistično značilno razliko (p < 0,05). Podobne rezultate smo dobili tudi po nadzorovani okužbi mišk s pnevmokoki. Štiri od petih mišk so poginile v skupini zdravih mišk (skupina 6) in v skupini splenektomiranih mišk, imunizira­nih 7 dni po operaciji. Nobena miška pa ni poginila v skupini imuniziranih nesplenektomiranih mišk in v skupini splenektomiranih mišk, imuniziranih tik pred splenektomijo. Navkljub veli­ki množini specifičnih protiteles sta v skupini splenektomiranih mišk, imuniziranih 1 dan po splenektomiji, umrli dve od petih mišk.

Zaključki. Na osnovi naših rezultatov lahko potrdimo, da imunizacija sproži sintezo speci­fičnih protiteles. Splenektomija zmanjša zmožnost sinteze specifičnih protiteles, zmanjšanje pa je odvisno od časa med splenektomijo in imunizacijo. Največja zmožnost sinteze se ohra­ni pri operiranih miškah, ki jih imuniziramo tik pred ali 1 dan po posegu. Rezultati potrjujejo našo hipotezo, da je cepljenje s pnevmokoknim cepivom najučinkovitejše, če živali cepimo tik pred ali takoj po splenektomiji.

Avtorji:
Kotnik Ana

Ključne besede:
splenektomija, pnevmokokne infekcije − preprečevanje in nadzor

Citiranje:
Med Razgl. 2001: 40; 45−63.

Prenos PDF >>
© 2019 Društvo Medicinski razgledi | Na vrh strani / To top ↑