This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

Membrana biološke celice v splošnem ni prepustna za večje molekule. Dovolj visoko električ­no polje pa povzroči elektroporacijo celične membrane in začasno poveča njeno prepustnost, tako da molekule, kot so zdravilne učinkovine večjih molekulskih mas ali DNA, lahko vstopijo v celično notranjost. Najbolj razširjene biomedicinske uporabe elektroporacije so elektroke- moterapija, vnos genov v celice in vnos zdravilnih učinkovin v telo skozi kožo. Pri vseh teh metodah je zelo pomembno, da dosežemo učinkovito elektroporacijo in obenem ne poškodu­jemo tkiva s previsokim električnim poljem. Uspešnost elektroporacije lahko zaznamo šele po koncu dovajanja pulzov (pri nekaterih metodah in vitro lahko že po nekaj minutah, in vivo pa ponavadi po 24 ali več urah), z merjenjem spremembe prevodnosti permeabiliziranega tkiva pa bi bilo mogoče potek elektroporacije spremljati že med dovajanjem pulzov. Poleg tega pa opis elektroporacije v celicah in tkivih s pomočjo analitičnih in numeričnih metod predstav­lja pomembno orodje za analizo in razlago kompleksnih dogajanj, načrtovanje poskusov in vivo, oblik in postavitev elektrod ter novih protokolov. Pri tem moramo biti pozorni na lastnosti tkiv, ki jih opisujemo z modeli, spremembe njihove prevodnosti med elektroporacijo in na neka­tere pozitivne ali negativne sekundarne in stranske učinke. V članku predstavljamo najpomembnejše vidike eksperimentalne elektroporacije in vivo in načine, ki so nam na voljo za spremljanje in analizo dogajanja, naš cilj pa je kasnejša uporaba metode v klinične namene.