This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina
Odgovor na venski zažem se uporablja kot merilo učinkovitosti fibrinolitičnega sistema. Vsi dejavniki, ki vplivajo nanj, niso znani. Pri 20 zdravih prostovoljcihsmo opravili venski zažem dvakrat v razdobju 11–23 dni (povprečno 16 dni) in proučevali stalnost fibrinolitičnega odgovora. Fibrinolitični odgovor smo določali z meritvami časa evglobulinske lize, aktivnosti in antigena tkivnega aktivatorja fibrinogena (t-PA), celotne aktivnosti inhibitorjev t-PA (PAI) in antigena endoteljiskega inhibitorja t-PA (PAI-1). Poraste oziroma padce posameznih parametrov smo izračunali kot razliko med vrednostjo pred venskim zažemom in po njem. Ob primerjavi vrednosti po obeh zažemih in primerjavi porastov (padcev) nismo našli statistično pomembnih razlik v celotni skupini. Pri posameznikih so se pojavile največje razlike med prvim in drugim zažemom pri porastu časa evglobulinske lize, pri porastu aktivnosti t-PA in padcu antigena PAI-1. Povezave med vrednostmi po prvem in drugem zažemu so bile statistično pomembne le pri aktivnosti t-PA in antigenu PAI-1 ter med porasti aktivnosti t-PA in padci aktivnosti PAI. Slab odgovor na venski zažem pri preiskovancih smo določili po petih kriterijih. Po prvem zažemu smo našli 12 slabih odgovorov (po posameznih kriterijih skupaj). Po drugem zažemu so se vsi slabi odgovori razen enega spremenili v dobre odgovore, pojavilo pa se je 9 novih slabih odgovorov. Zaključili smo, da je bila ponovljivost odgovora na venski zažem v opazovanem razdobju slaba, in da je zato klinična uporaba venskega zažema kot testa za merilo učinkovitosti fibrinolitičnega sistema verjetno omejena.