This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

Pri našem delu smo preiskovali učinke antagonista histaminskih receptorjev H1 kloropiramina in antagonista histaminskih receptorjev H2 famotidina na ishemično okvaro pri podganjem srcu, izoliranem po Langendorffu. Srca smo izpostavili ishemiji, ki je trajala 60 minut. Skozi srca je tekla Riner-Locke raztopina 10 μmol/l kloropiramina oz. 10 μmol/l famotidina 10 minut pred pričetkom ishemije do konca poskusov. Beležili smo pritisk v levem prekatu, frekvenco utripov srca, količnik Q, pretok v srčnih žilah in EKG. Temperatura v levem prekatu je bila 38,5 ± 0,5 °C. Obsežnost poškodbe srčnih celic smo ocenjevali s hitrostjo sproščanja encima laktatne dehidrogenaze. Kloropiramin je v kontrolnih poskusih učinkoval negativno kronotropno in je zvišal vrednost količnika Q. Ob reperfuziji je zmanjšal pretok v srčnih žilah, pod njegovim vplivom se je pojavila v reperfuziji bradikardija. Kloropiramin ni vplival na hitrost sproščanja laktatne dehidrogenaze v reperfuziji. Famotidin je v kontrolnih poskusih učinkoval pozitivno inotropno ter pozitivno kronotropno in je znižal količnik Q. Pretok v srčnih žilah se je v kontrolnih poskusih pod vplivom famotidina povečal. Ob reperfuziji sta se v poskusih z ishemijo pod vplivom famotidina pojavili tahikardija in fibrilacija. Famotidin ni vplival na hitrost sproščanja laktatne dehidrogenaze v reperfuziji. Rezultati naših poskusov kažejo, da so v podganjem srcu poleg histaminskih receptorjev H1 verjetno prisotni tudi receptorji H2 in da lahko oboji sodelujejo pri poškodbi, ki nastane zaradi ishemije in reperfuzije.