This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

IZHODIŠČA. Taktilna stimulacija pri otrocih vpliva na upad stresnih vedenj, izboljšanje pljuč­ne funkcije, boljše pridobivanje na teži, mineralizacijo kosti, na izide razvojnih testiranj, opti­malnejšo organizacijo spanja ter na kvaliteto zgodnje navezave med otrokom in starši. Želeli smo opredeliti varnost uporabe tovrstne stimulacije ter preveriti njene učinke na fiziološke parametre, vedenje in organizacijo ritma telesne aktivnosti pri novorojenčku. METODE. V ra­ziskavo smo vključili 22 novorojenčkov, katerih postmenstrualna starost je ustrezala 37–42 ted­nom, povprečna starost ob vključitvi v raziskavo je bila 20,09 dni (min = 9 dni, max = 47 dni, SD = 9,68). Otroci so prejeli 15-minutne taktilne stimulacije v treh zaporednih dneh. Sprem­ljali smo frekvenco srca ter nasičenost hemoglobina s kisikom. Pred taktilno stimulacijo ter po njej pa smo preverili spremembe v arterijskem pritisku in telesni temperaturi ter oceni­li vedenje po Shemi za opazovanje novorojenčkovega vedenja. Telesno aktivnost smo sprem­ljali aktimetrsko, tri dni pred stimulacijami ter tri dni po njih. REZULTATI. Maksimalna frekvenca srca na prvi dan je po stimulaciji porasla (Wilcoxonov test, p = 0,016), povečala se je tudi povprečna frekvenca srca po stimulaciji na tretji dan (p = 0,012). Nismo zaznali raz­lik v povprečni nasičenosti hemoglobina s kisikom, arterijskem pritisku in telesni tempera­turi. Zaznali smo porast samoregulacijskih vedenj po stimulaciji (Wilcoxonov test za prvi dan: p = 0,018, tretji dan: p = 0,016) ter stresnih vedenj na tretji dan (p = 0,030). Izmerjena tele­sna aktivnost ponoči (20h–8h) je bila po stimulaciji značilno nižja, podnevi (8h–20h) pa zna­čilno višja (p <0,01). ZAKLJUČKI. Taktilna stimulacija ne povzroča nestabilnosti fizioloških parametrov, vpliva na večjo zastopanost samoregulacijskih vedenj v primerjavi s stresnimi ter na boljšo organiziranost ritma telesne aktivnosti.