Znotrajmožganska krvavitev

Znotrajmožganska krvavitev pomeni krvavitev v možganski parenhim, do katere največkrat
pride zaradi razpoka bolezensko spremenjenih žil. Najpogostejša dejavnika tveganja za nastanek
primarne znotrajmožganske krvavitve sta arterijska hipertenzija in možganska amiloidna
angiopatija. Primarne krvavitve nastanejo na tipičnih mestih. Manj pogoste so sekundarne
krvavitve, ki so posledica drugih bolezni in lahko nastanejo kjerkoli v možganovini. Prvi
simptom ponavadi ni bolečina, ampak žariščni nevrološki izpad. Pri večjih krvavitvah so
lahko pridruženi glavobol in ostali znaki povišanega znotrajlobanjskega tlaka. Za postavitev
diagnoze običajno zadošča CT glave, ob sumu na sekundarno znotrajmožgansko krvavitev
pa je nujna dodatna diagnostika. V akutni fazi je zdravljenje usmerjeno v preprečevanje
povečevanja krvavitve (uravnavanje krvnega tlaka, normalizacija koagulacije itd.) in zniževanje
znotrajlobanjskega tlaka. Vse več bolnikov zdravimo s kirurško odstranitvijo krvavitve.
Praviloma je pri vseh bolnikih treba vsaj 48 ur izvajati vse, tudi najagresivnejše ukrepe
za izboljšanje stanja. V enem mesecu po dogodku umre do 40% bolnikov, pri preživelih so
pogoste trajne nevrološke okvare. Z ustrezno preventivo, tj. zdravljenjem arterijske hipertenzije,
prilagoditvijo antikoagulacijskega zdravljenja in odkrivanjem ter zdravljenjem sekundarnih
vzrokov, lahko zmanjšamo delež ponovnih znotrajmožganskih krvavitev.