MENU
Arhiv številk » 2016 » 1 » | Medicinsko področje » Predmeti » Biokemija » Medicinsko področje » Predmeti » Biologija celice »

Zunajcelični vezikli in njihov klinični potencial

 
Izvleček:

This post is also available in: enEnglish (Angleščina) slSlovenščina

Zunajcelični vezikli so heterogena populacija membranskih veziklov s pomembno vlogo v medcelični komunikaciji, ki so iz celic v zunajcelični prostor sproščeni tako in vivo kot tudi in vitro. Izolirali so jih iz raznolikih bioloških vzorcev, kot so kri, bronhoalveolarni izpirek, sinovialna tekočina, urin, plodovnica, sperma, mleko, slina; ter iz kultur večine tipov sesalčjih celic. Glede na velikost in mesto nastanka v celici, zunajcelične vezikle ločimo na eksosome (30–100 nm), mikrovezikle (100–1.000 nm) in apoptotska telesca (1.000–5.000 nm). Njihova proteinska, nukleinska (miRNA) in lipidna sestava odseva sestavo celice izvora in je odvisna od trenutnega stanja celice. Posledično so zunajcelični vezikli postali pomemben vir novih biooznačevalcev za raznolika telesna stanja s pomembno diagnostično in prognostično vrednostjo, še posebno za bolezni osrednjega živčevja. Raziskave potekajo tudi v smeri ciljanja zunajceličnih veziklov v diagnostične in terapevtske namene, pri čemer pa se znanstveniki srečujejo s številnimi preprekami. Ravno zaradi velikega kliničnega potenciala se je zanimanje za karakterizacijo, nastanek in vlogo zunajceličnih veziklov v zadnjih letih močno povečalo, pri čemer je prišlo tudi do pomembnega napredka pri razvoju metod za njihovo izolacijo in analizo. V tem preglednem članku bomo opisali vrste zunajceličnih veziklov, metode za njihovo izolacijo in analizo ter njihovo biološko vlogo in klinični potencial.

Avtorji:
Ferdin Jana, Lenassi Metka

Ključne besede:
zunajcelični vezikli, eksosomi, mikrovezikli, biooznačevalci, izolacija, analiza, diagnostika

Citiranje:
Med Razgl. 2016; 55 (1): 63–82.

Prenos PDF >>
© 2019 Društvo Medicinski razgledi | Na vrh strani / To top ↑