This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

Spoštovanje avtonomije posamezni­ka, eno od štirih osnovnih etičnih načel, izhaja iz pravice, da vsakdo samostojno odloča o sebi. Med pravicami, ki izhajajo iz tega etičnega na­čela, sta tudi pravici do zasebnosti in do varo­vanja osebnih podatkov, ki bi ju bilo mogoče zlorabiti proti interesom osebe in s tem omejiti njeno avtonomijo. Pri omejitvah avtonomije je po­membno, da jih razumemo kot stopenjsko, ne pa vse-ali-nič omejevanje pravice odločanja. Omejitve avtonomije lahko razvrstimo v tri sku­pine: na prostovoljno omejitev, vsiljene omejitve in na neizbežno omejitev avtonomije, ko zara­di mladosti ali bolezenskega stanja oseba ni spo­sobna za polno avtonomno odločanje. Kadar posameznik ob času odločitve ni sposoben av­tonomnega odločanja, se ravnamo po vnaprejš­njem ali pa po nadomestnem odločanju. Pri veljavnosti vnaprejšnjega odločanja je ključno vprašanje, ali si je oseba tedaj, ko je še bila spo­sobna avtonomnega odločanja in je sporočila svojo voljo za primer bodoče nesamostojnosti, resnično predstavljala vse okoliščine svojega bo­dočega položaja. Pri nadomestnem odločanju pa je bistveno spoznanje, da se to ne sme na­slanjati na načelo spoštovanja avtonomije, pač pa na etična načela dobrodelnosti, neškodovanja in pravičnosti.