Primerjava preddvorno-prekatne in sinhrone prekatne elektrostimulacije srca pri bolnikih s stalnimi srčnimi spodbujevalniki

Sinhrona prekatna stimulacija (VDD) je alternativa sekvenčno preddvorno-prekatni stimu­laciji (DDD) pri bolnikih s preddvorno-prekatnim blokom in normalno funkcijo sinusnega vozla. Pri spodbujevalnikih tipa VDD in DDD smo primerjali zaznavanje preddvorov, prag prekatne stimulacije, preddvorno-prekatno usklajenost ter impedanco stimulacije in kako­vost življenja. Preveriti smo želeli tudi hipotezo, da med spodbujevalniki tipa VDD in DDD obstajajo razlike, ki so pomembne glede zanesljivosti elektrostimulacije in hemodinamske učin­kovitosti. V pregledno raziskavo smo vključili 96 preiskovancev, ki so jim leta 2000 vsadili srčni spodbujevalnik tipa VDD ali DDD. Rezultate smo statistično obdelali s Študentovim testom t za neodvisne vzorce ali testom t za dva neodvisna vzorca po Mann-Whitneyju. Zaznavanje v preddvoru je bilo ob vsaditvi pri tipu VDD statistično značilno nižje kot pri tipu DDD (p < 0,001). Enako razmerje smo ugotovili tudi ob kontroli. Prag prekatne stimulacije je bil ob vsaditvi pri tipu VDD statistično značilno nižji kot pri tipu DDD (p < 0,02). Ob kontroli med pragom stimulacije pri tipu VDD in DDD ni bilo statistične razlike (p = 0,49). Pri tipu VDD je bila preddvorno-prekatna usklajenost statistično značilno nižja kot pri tipu DDD (p < 0,001). Razlika v vrednostih impedance ob vsaditvi in ob kontroli je bila pri tipu VDD značilno nižja od enake razlike pri tipu DDD (p < 0,001). Kakovost življenja je bila pri prei­skovancih s spodbujevalnikom tipa VDD praktično enaka kot pri tipu DDD (p = 0,96). Lahko zaključimo, da je VDD-stimulacija sicer zanesljiva in varna, vendar hemodinamsko manj ugod­na kot DDD.