This post is also available in: English (Angleščina) Slovenščina

Sindrom policističnih jajčnikov je endokrina motnja, ki prizadene 15–20 % žensk v rodnem obdobju. Zanjo je poleg motenj menstruacijskega ciklusa in znakov androgenizacije značilno večje tveganje za pojav prekomerne telesne mase. Pri nižanju in vzdrževanju telesne mase in energetskega ravnovesja je bistvenega pomena uravnavanje apetita in energetskega vnosa, ki ga zagotavlja komunikacija med odgovornimi centri v osrednjem živčevju in signali iz prebavnega trakta. Del slednjih so tudi inkretinski hormoni. Ureditev telesne mase z nefarmakološkimi metodami je pogosto neučinkovita. Učinkovitejše znižanje in kasnejše vzdrževanje telesne mase dosežemo ob sočasnem jemanju metformina, ki ga 5–10 % bolnic s sindromom policističnih jajčnikov ne prenaša. Uporaba agonistov receptorjev glukagonu podobnega peptida 1 je znano povezana z znižanjem telesne mase pri različnih populacijah ljudi s prekomerno telesno maso. Tudi rezultati dosedanjih raziskav z uporabo agonistov receptorjev glukagonu podobnega peptida 1 pri bolnicah s sindromom policističnih jajčnikov so vzpodbudni. Agonisti receptorjev glukagonu podobnega peptida 1 bi lahko imeli specifično vlogo pri zdravljenju debelih bolnic s sindromom policističnih jajčnikov pred načrtovano zanositvijo. Zaviralci encima dipeptidil-peptidaze 4 omogočajo podaljšan učinek endogenih inkretinov in vodijo v izboljšanje presnovne urejenosti ter s tem v znižanje presnovne ogroženosti. Zaradi teh učinkov bi lahko predstavljali alternativno možnost farmakološkega posredovanja pri bolnicah s sindromom policističnih jajčnikov in visoko presnovno ogroženostjo, kadar je terapija z metforminom kontraindicirana. V literaturi poročil o raziskavah na tem področju trenutno ni na voljo.