Arhiv številk » 2009 » 4 »

IZHODIŠČA. Avtoimunski limfoproliferativni sindrom je primarna imunska pomanjkljivost, za katero je značilna motnja v nadzoru imunskega odziva. Definiran je kot kronična nemaligna limfoproliferacija pri bolnikih s povišano vrednostjo dvojno negativnih celic T > 1 % in moteno apoptozo limfocitov in vitro. Etiologija bolezni ni popolnoma pojasnjena, spekter klinič­nih manifestacij je zelo širok, natančni diagnostični kriteriji pa še niso postavljeni. NAMEN. … Preberite več >>

Uporabo poskusnih živali v izobraževalne, raziskovalne in druge znanstvene namene v Slo­veniji podrobneje urejajo zakon o zaščiti živali in drugi podzakonski akti, ki vsebinsko povzemajo pravna določila Evropske unije. V prispevku na kratko predstavljamo, kakšni so pogoji za pridobitev dovoljenja za izvajanje poskusov na živalih v Sloveniji.… Preberite več >>

Pretežna večina primarnih glomerulonefritisov nastane kot posledica odlaganja krožečih ali in situ nastalih imunskih kompleksov, kar potrdimo z ugotovitvijo zrnčastih glomerulnih imunskih depozitov z imunofluorescenčno mikroskopijo. Njihova sestava in z elektronskim mikroskopom ugotovljena lokalizacija v glomerulih označuje različne oblike imunsko komplek­snih glomerulonefritisov, ki imajo različen potek in napoved. Akutni poinfekcijski glomerulonefritis je endokapilarni proliferacijski glomerulonefritis z značilnimi subepitelnimi grbastimi depozi­ti. … Preberite več >>

Diagnostika prionskih bolezni temelji na imunohistokemijskem določanju ob uporabi proti­teles proti prionskemu proteinu (PrP), ki ne razlikujejo med celično obliko PrP (PrP^C) in patološko izoobliko (PrP^Sc). Zato zahteva ta metoda močne predobdelave za odstranjevanje PrP^C in razkrivanje epitopa na PrP^Sc v parafinskih rezinah umrlih za prionsko boleznijo.

Namen naše naloge je bil testirati monoklonska … Preberite več >>

Pri bolnikih z akutnim postinfekcijskim glomerulonefritisom ugotavljajo poleg klasične histomorfološke slike endokapilarnega proliferacijskega in eksudacijskega glomerulonefritisa širok spekter histomorfološkega in imunohistološkega izražanja bolezni, ki je lahko posledica stadija bolezni, individualne odzivnosti in/ali razlik v vrsti okužbe. V dosegljivi literaturi so odnosi med histomorfološkimi spremembami in odlagami imunskih reaktantov opisani pomanjkljivo. Cilj raziskave je zato bil natančneje opredeliti le-te, v patogenezi … Preberite več >>

Z vsako celično delitvijo se telomere človeških somatskih celic skrajšajo. Kritično kratke telo­mere celični popravljalni mehanizmi spoznajo kot okvarjeno DNA in zaustavijo celično delitev.

Celice vstopijo v obdobje staranja in odmrejo. Mutacije v genih, ki uravnavajo celično deli­tev, oziroma motnje v delovanju njihovih beljakovinskih pridelkov, omogočijo tako spremenjenim celicam nadaljevanje delitev. V obdobju podaljšane življenjske dobe celice lah­ko pridobijo dodatne … Preberite več >>

Holesterolni embolizmi lahko nastanejo pri bolnikih z napredovalo aterosklerozo spontano ali kot zaplet invazivnih diagnostičnih in terapevtskih posegov na aorti in njenih vejah, vključno s presaditvami. Običajno bolezen lahko potrdimo le s histološko preiskavo ustreznih tkivnih vzorcev, v katerih lahko najdemo holesterolne embolizme različne starosti. Predstavljamo 62-letnega bolnika, pri katerem smo ob slabšanju delovanja ledvic z ledvično biopsijo dokazali spontano … Preberite več >>

V raziskovalni nalogi smo želeli preveriti domneve o postopnem razvoju primarnega jetrnega karcinoma iz histomorfološko prehodnih sprememb v jetrnem parenhimu. Pregledali smo tkivne vzorce jetrnega parenhima ob tumorjih pri 27 primerih hepatoceličnega karcinoma in 5 primerih holangiokarcinoma in določili histomorfološke in citološke značilnosti neoplastično še nespremenjenega parenhima. Nizka prekuženost z virusom hepatitisa B, preobremenjenost jetrnega parenhima z železovim pigmentom, pogosta … Preberite več >>

Pljučni rak je najpogostejši malignom pri moških in glavni vzrok umrljivosti zaradi raka pri obeh spolih. Na svetu letno prizadene več kot 8 milijonov ljudi, umre pa jih več kot milijon. Kajenje ga povzroči pri moških v 90% in v 78% pri ženskah. Ostali vzroki so (ne)poklicna izpostavljenost škodljivim dejavnikom, brazgotinjenje v pljučih in genetski dejavniki. V Sloveniji sta sev … Preberite več >>

Proteinopatije so bolezni odlaganja napačno zvitih beljakovin. Molekule napačno zvitih belja­kovin se združujejo in odlagajo v različnih tkivih ter jih s tem kvarijo. Napačno zvite beljako­vine lahko neposredno ali posredno povzročijo smrt celice in celo bolnika, če so prizadeti za preživetje pomembni organi. Vzroki napačnega zvijanja beljakovin so: mutacije, napake pri pre­pisovanju genskega zapisa, napake, ki nastanejo po prevajanju ob … Preberite več >>

Citopatološka preiskava je diagnostična metoda, ki temelji na svetlobnomikroskopski prei­skavi celic. Proučujemo celice, ki se spontano odluščijo s telesnih površin ali pa so iz telesa odvzete z različnimi postopki. Citopatološka preiskava omogoča osnovno diagnostiko bolezen­skih procesov, predvsem pomembna je hitra diagnostika malignomov in njihovih predstopenj. Najpogostejša citopatološka preiskava je pregled brisa materničnega vratu – test PAP, ki se uporablja v … Preberite več >>

Senilni plaki in nevrofibrilarne pentlje diagnostično označujejo Alzheimerjevo bole­zen. Poleg demence spadajo v osnovni opis bo­lezni, ki je bil podan že pred skoraj sto leti. Vlo­ga teh lezij v etiopatogenezi Alzheimerjeve bo­lezni pa še do danes ni pojasnjena. Senilne plake sestavljajo izvencelični fibrilarni de­poziti amiloida β, ki se nahajajo v osrednjem de­lu, obdajajo pa jih distrofični nevriti. Z imunohistokemičnimi metodami … Preberite več >>

V zadnjem času se je zanimanje za Alz­heimerjevo bolezen po svetu močno povečalo, saj predstavlja najpogostejši vzrok za demen­co v populaciji starostnikov. Raziskovanje te bolezni se je pričelo že v začetku tega stoletja, vendar njena etiopatogeneza še do danes ni po­jasnjena. Alzheimerjeva bolezen je nevrodegenerativna bolezen in hkrati amiloidoza. Patomorfološko jo označuje množica značilnih, a nespe­cifičnih lezij, senilnih plakov in … Preberite več >>

Glavni motiv za ugotavljanje proliferacijske aktivnosti celic, še zlasti v vzorcih človeš­kih tumorjev, je hipoteza, da lahko s kvantifika­cijo tega osnovnega biološkega procesa damo objektiven odgovor o kliničnem poteku bolezni in prognozi bolnikov obolelih za rakom. V zad­njem času se za ugotavljanje proliferacijske ak­tivnosti celic uporablja predvsem imunohistokemično barvanje s protitelesi proti antigenom, ki se pojavljajo samo v razmnožujočih se … Preberite več >>

Pomembno vlogo pri nastanku in raz­voju benignih in malignih epitelijskih novotvorb spolovil in rodil, zlasti ploščatoceličnega karcinoma materničnega vratu, pripisujejo okužbi z različnimi tipi humanih virusov papiloma. Manj je raziskana etiološka povezava med okužbo s humanimi virusi papiloma in nastankom podob­nih bolezenskih sprememb ploščatoceličnega epitelija v drugih organih in organskih sistemih. V naših štiriletnih raziskavah, ki smo jih usme­rili predvsem … Preberite več >>